Zavetje

Danes me je mama spet vprašala, če je imela samo sinove ali tudi kakšno hčerko. Ko mi je pred časom vprašanje postavila prvič, mi je vzelo sapo. Zdaj sem že navajena. Zadnje čase me večkrat sprašuje o svojih otrocih in vsakič je presenečena, da smo samo trije. Potem sestavljava mozaik. Čisto počasi. Med enournim pogovorom nekajkrat ponoviva ista vprašanja in odgovore. Koliko otrok? Trije. Najprej je bil fantek. Ivan. Ivan? Ja. Saj vem, Ivan! Kje pa je, kaj je z njim? Tvegala sem resnico: Mama, Ivan je bil hudo bolan, že dolgo ga nimamo več, umrl je. Umrl?!? Ubogi človek. Kako pa to? Bolan je bil. Bolan? Joj, mama, včasih je dobro, da si vse pozabila. Tako je nekam utonila tudi tvoja največja žalost. Pa gremo spet od začetka. Koliko otrok? Tri. A samo tri? A tudi kakšno punčko? Ja, mama, pred tabo sedi, kavo pijeva skupaj. Kdo sedi? Midve sediva tukaj in pijeva kavo. Joj, hvala, kako sem te vesela, res hvala. Saj vem, zato pa prihajam. Mama, jaz sem tvoja hčerka. Saj vem, da si , kako ti je pa ime? Da bom vedela za drugič. Danica. Danica? Nee, meni se zdi, da je bilo malo drugače. Ne, pa ni. Tako ime si mi dala. Saj vem, da si Danica, to je lepo ime. Mora biti, saj si ga ti izbrala, gotovo ti je bilo všeč. Tako kot Ivan. Ivan? Ali pa Tomi. Ja, to pa vem, Tomi. Že dolgo ga nisem videla. Mama, v soboto je bil pri tebi. V soboto? Meni se pa tako dolgo zdi. On ima službo. Saj pojutrišnjem spet pride. Jutri? Ne, najbrž pojutrišnjem. A jutri, to je pa dobro. Lahko se bova pogovarjala. Kje pa je Tomi? V službi je zdaj, v soboto pride. V soboto?
Med pogovorom opazujem druge goste lokala, vsi so mi že nekako domači. Skoraj vse poznam, vsaj na videz. Kdaj pa kdaj pride kdo na novo. Danes opazujem par, verjetno sta oče in sin. Drži ga za roko, pri čemer skrbno pazi, da ne bi padel, ko gresta proti mizi. Dela počasne, negotove korake, kot da bi pravkar shodil. Odmakne mu stol in mu pomaga sesti. Ko se prepriča, da je na varnem, gre k šanku. Naroči mu sok, mu ga natoči v kozarec in pridrži, da se ne bi polil. Prizor, kot smo ga videli že neštetokrat. Le da sta zdaj vlogi zamenjani. Sin seže v žep po robec in očetu obriše usta. Potem mu popravi ovratnik. In nazadnje ga poboža po glavi.
Ne vem, zakaj sem temu prispevku dala naslov zavetje. To je bila prva beseda, ki mi je prišla na misel. Vsak človek rabi zavetje.