Nekateri so to
pomlad ugibali, če bosta letos samo dva letna časa: zima in poletje. Potem ko
je na kupe snega namedlo še v poznem marcu, takoj zatem pa smo ob nenadnih
visokih temperaturah odlagali plašče in si vihali rokave, je res kazalo tako, a
je kasneje narava vse uredila.
Nekoč sta bila
zame pomembna samo dva letna časa: čas poletnega in čas zimskega sladoleda. Prehod
iz enega v drugega je vsako leto znova določal gospod Peterca, naš vaški
slaščičar. Novica, da je začel s prodajo pravega sladoleda, se je vsakič
bliskovito razširila med otroki. Nam je bila njegova slaščičarna ravno dovolj
velika, medtem ko so se morali odrasli ob vstopu prikloniti, da so lahko po
dveh zlizanih stopnicah pod nizkim obokom vstopili v nekoliko temačen prostor,
v katerem se je lahko hkrati drenjalo le nekaj kupcev.
Če je kdo od prijateljev
napraskal kaj drobiža, je še toplega odnesel v slaščičarno, srečnežu pa smo se vsaj
dva ali trije pridružili pri nakupu ter spotoma pasli oči na smetanicah in
melisnicah in limoncah, ki so vabile naše poželjive poglede. Za torte nam ni
bilo toliko mar, kremšnite pa so bile na voljo bolj kot ne samo ob nedeljah, ko
se je po maši promet občutno povečal.
Ko se je gospod
Peterca v svojih čarovnih sobanah odločil narediti sladoled, je bilo zunaj brez
vsakega dvoma poletje. Koledarsko in vremensko. Sladoled je šel v promet šele potem,
ko je bilo zares vroče, prej nam ga mame niso dovolile. Zadnjič se je Nina obudila
spomin na svojo dobro babico Mimi, ki ljubi
vnučki kljub bojazni pred prehladom ni mogla odreči prošnje za tako želeno
kepico, a je zadrego rešila tako, da je ob naročilu dodala: »Pa malo manj
hladnega, prosim.« Takrat so verjeli, da vsaka mrzla stvar, sladoled še posebej,
povzroča prehlad.
V naši
slaščičarni smo lahko izbirali med dvema okusoma: vaniljo in čokolado. Skoraj
nikoli nismo kupili več kot eno kepico naenkrat, samo največji važiči so nas
včasih dražili z dvema hkrati, kar se mi je zdelo izjemno razkošje. Sladoledna
kepica je bila kompaktna, malodane trda, slaščičar jo je s sladoledno žlico potisnil
globoko v kornet, da se ne bi odkotalila z njega. Tako počasi sem ga lizala, da
se je piškotni škrnicelj razmočil, lepljiva sladka masa pa je začela polzeti skozi
pore in se lepiti na dlani.
Saj ne, da bi
bila strastna privrženka sladoleda, tudi zdaj me zamika le parkrat na leto, a čas
sladoleda je tako lepo dopolnjeval vse največje otroške radosti: počitnice,
bose noge, kopanje v ribniku in brezmejno pohajkovanje po travnikih in ob reki,
celo v mraku smo ostajali zunaj, saj je bila topla poletna tema čisto drugačna
kot v drugih letnih časih.
Gospod Peterca je
na svoj način zakoličil obdobje, ko se je prej našteto veselje končalo in so se
spet odprla šolska vrata. Namesto osvežilnega sladoleda je začel kornete nadevati
s sladko beljakovo kremo, ki jo je na vrhu zalil z gostim čokoladnim prelivom,
da ji je podaljšal rok obstojnosti. To je bila navadna utvara sladoleda, a v pičli
izbiri slaščic je šel za silo v promet tudi ta, rekli smo mu zimski sladoled.
Če o tem
pripovedujem vnukoma, me precej nejeverno gledata. Življenje brez sladoleda? Res
čudni časi. Naša dva imata najraje čokoladne lučke, v škatli minimix jih je
osem, samo tri so oblite z belo čokolado in ta vrsta jima je najljubša. Še
posebej takrat, ko sedeta pred televizijo, ki si jo naravnata na program
minimax, ki predvaja risanke brez konca in kraja. Za njuno popolno zadovoljstvo
zadostujeta minimax in minimix!
Razmišljam, če
naj jima začnem odkrivati še druge neverjetne zgodbe, denimo o življenju brez
risank, ko smo že kakšne pol ure pred začetkom predvajanja buljili v temen
televizijski ekran in potrpežljivo čakali na Zverinice iz Rezije.
(Odprta kuhinja, 12. maj 2013)
Ni komentarjev:
Objavite komentar