Fuži

Fuži

 Eden od možnih vzrokov, da začneš bolj intenzivno brskati po koreninah, je gotovo dejstvo, da imaš definitivno več za sabo kot pred sabo. No, pa da ne bom zašla v kakšno filozofiranje, govor bo o fužih, ki so ena od značilnih istrskih jedi. Moje sorodnice po mamini strani so jih znale narediti mimogrede, skoraj miže, ene to še vedno znajo. Sestrična, moja soimenjakinja, je nekoč, ko je prišla na obisk, demonstrirala izdelavo in sem ji gledala pod prste. Umesila je precej trdo rezančno testo in ga tanko razvaljala. V več plasteh ga je navila na valjar in z nožem razrezala najprej po dolgem in nato počez, da so nastali majhni kvadratki, ki jih je oblikovala v fuže. Tega sem se poskušala spomniti včeraj, ko sem jihnaredila prvič v življenju. Postopala sem bolj začetniško.

Razvaljano testo sem z nožem razrezala na kvadratke s stranico ca 4 cm.

Vsak kvadratek sem po diagonali zvila v svaljek, ki sem ga v sredini pritisnila. Ta delček mora tudi po kuhanju ostati čvrst.

Kuhani fuži so okusni, ko jih dodamo omako, najbolje mesno. Lahko naredimo ragu iz perutnine, zajčevine, še boljši je golaž, žgvacet. In najboljši, če je divjačinski. Ko smo pred veliko leti prišli v teti Ljubi na obisk, ni bila prav nič v zadregi, kaj skuhati, čeprav smo jo nekoliko presenetili. Medtem ko sta si z mamo druga čez drugo pripovedovali doživljaje zadnjih let in obdelali usode skupnih znancev, nam je narezala nekaj svežega domačega kruha, pod njenimi rokami pa je nastajalo kosilo. Ker je bil stric lovec, je kakšen kos divjačine pogosto zorel na hladnem. Zato je urno nasekljala čebulo in narezala meso, ki je bilo pripravljeno v marinadi. Najprej je prepražila čebulo, zatem še meso, dodala zelišča in začimbe z vrta, obvezno timijan, rožmarin, in lovorov list. Medtem ko je žgvacet počasi brbotal v loncu, je mimogrede naredila še fuže. Joj, kako je bilo tisto kosilo dobro.