05. november 2012

Martinova gos



Sredi novembra, devet let je od takrat, smo pričakovali skorajšnje rojstvo prvega vnuka. Njegova starša sta se odločala o dveh imenih, ki sta se uvrstili v najožji izbor. Eno od njiju je bilo Martin, a bi bilo izbrano, če bi bil otrok rojen po 11. novembru, prazniku svetega Martina. Navsezadnje je novorojenček malo pohitel in privekal na svet malo prej, zato ni Martin, njegovo rojstvo pa smo vseeno proslavili po martinovo.
Težko bi opisala, kaj starim staršem pomeni rojstvo vnuka, toda vsaj zase lahko rečem, da sem bila začasno v stanju nekoliko zmanjšane prištevnosti. Kako bi drugače razložila svoj takojšen pristanek, ko je srečni novopečeni dedek predlagal, da greva v čast tega dogodka nekam na deželo iskat domačo gosko in novo vino, da bomo rojstvo prvega vnuka dostojno proslavili. Toda kam, ko nobenega gosjerejca ne poznava? Tega je na kmetih kolikor hočeš, sem dobila odgovor. In sva šla.
Že zgodaj zjutraj sva se odpeljala proti severovzhodu, ker se nama je kdove zakaj Štajerska zdela prava destinacija za vzrejo domačih gosi. Zavila sva z glavne ceste, da bova lažje izsledila goske, ki se pasejo okrog hiš. Tiste, ki se prosto sprehajajo po dvorišču, iščejo črve in pulijo travo, tiste bodo ta prave, sva si zamislila. Pa nisva nikjer opazila ne takšnih ne drugačnih, še kokoši ne. Po vse bolj stranskih poteh sva prispela do Prlekije. Od daleč sva za neko hišo res zagledala goske, a niso bile naprodaj. Napotili so naju k drugemu sosedu in od tam še naprej, dokler nisva naletela na razumevajočo gospodinjo, ki nama je bila v čast srečnega dogodka pripravljena prodati ubogo žival. A odpeljati bi morala živo, ker je prav zdaj zaposlena z nujnejšimi stvarmi in je ne utegne pripraviti. To pa ne! Tako daleč najina norost le ni šla. Na koncu smo se pogodili, da ji na kmetiji vzamejo življenje, vse drugo bova pa že nekako. Vrečo s perjadjo sva naložila v prtljažnik in se poslovila.
Z nabavo mladega vina, pravzaprav mošta ni bilo toliko težav. Seveda pa sva upoštevala moder nasvet, naj steklenic, v katerih je še vrelo, ne zapreva do konca, da bi jih po poti ne razneslo.
Ko sva se pripeljala domov, sva se šele zavedla situacije in se prijela za glavi, a poti nazaj ni bilo. Skušala sva se spomniti, kako so v takem primeru ravnali najini starši, saj smo vendarle nekoč doma imeli kokoši, toda žal sva se v otroških letih tovrstnemu izobraževanju ognila v velikem loku.
Navsezadnje sva iz spomina izbrskala nekaj koristnih napotkov. Zavrela sva velik lonec vode, v kakršnem so nekoč kuhali perilo. Gosko sva potopila v vrelo vodo in lonec hitro odnesla iz hiše, saj se je razvil močan neprijeten vonj. Stisnila sva zobe in se lotila skubljenja perja. Jao, da me mama vidi! Delo nama je šlo strašno počasi od rok. Bilo je zoprno vlažno vreme, v hrbet me je zeblo, obraz in roke pa so rdeli od smrdljive sopare in vroče vode, v katero je bilo treba segati. Če bi bil kakšen spodoben izhod iz situacije, bi gotovo pobegnila, tako pa sva molče potrpežljivo vztrajala do zadnje dlake. Najtanjše je bilo treba populiti s pinceto in požgati z vžigalnikom, a na koncu, ko se je že spustila noč, je bila gos po vsej površini zdepilirana kot noge vrhunske manekenke. Odstranjevanje drobovja je prevzel dedek in navsezadnje je bilo mučnega opravila konec. Z rdečimi, malo opečenimi rokami sva zadovoljna potežkala žival, pripravljeno za pečico.
Peka goske, ki sem jo zaradi velikosti s težavo stlačila v pekač, je bila mačji kašelj v primerjavo s poprejšnjo pripravo. Tudi lupljenje kostanja, kar mi je bilo od nekdaj zoprno opravilo, me je prav prijetno sprostilo.
Martinova goska, obložena s kostanjem, mlinci in rdečim zeljem, je okrog praznične mize združila ponosne novopečene starše, teto, dedka in babico.
(Odprta kuhinja, 4. 11. 2012)
Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...