18. december 2017

Naša buža



Na dvorišču istrske hiše je živel mogočen oreh. Dolga desetletja so naši predniki uživali njegove plodove in počivali pod senčno krošnjo. V letošnjem žgočem poletju nas je še prijetno hladil, hkrati pa so se že kazali znaki, da se njegov vek izteka. Suhe veje so odpadale ob malo močnejšem vetru, listje se ni do konca razbohotilo, v votlo deblo pa so se naselili sršeni. Ko smo pobrali še zadnje orehe, drobne, ravno za eno potico jih bo, je padlo tudi drevo. Mislila sem, da bo za njim ostala globoka jama, v katero bomo posadili novo življenje, a so korenine, ki so se na široko razraščale čisto podpovršjem, pustile komaj kaj sledi. Na kamnitih tleh se drevo pač ni moglo globoko ukoreniniti.
Kaj zdaj? Skupaj s sovaščani smo modrovali, kaj naj bi ga nadomestilo, ko je nekdo predlagal, naj na njegovo mesto presadimo staro oljko. Ideja je najprej zgledala neizvedljiva. Na širšem področju zaradi posebne mikro klime oljke ne uspevajo; vsake toliko pride mrzla zima in jih uniči. V vasi živi eno samo oljčno drevo, ki so ga sem presadili že v odrasli dobi, pred mrazom pa je kar dobro zaščiteno z dveh strani. Zaenkrat dobro uspeva.
Pa smo rekli: Torej se da! Če lahko živi ena oljka, lahko tudi dve! Tudi naša bo rasla v zavetju dveh zidov. In smo šli v akcijo.
Brez široke podpore sovaščanov načrt zagotovo ne bi uspel. V skalnata tla je bilo najprej treba izkopati globoko in široko jamo. Dva dni je sosed s strojem vztrajno najedal in drobil kamenje, da je nastala dobre tri metre široka luknja. Vanjo je nasul bogato prst, pomešano s hlevskih gnojem.
Drevo, staro dobrih dvesto let, je eden od sosedov našel nekaj deset kilometrov stran v oljčniku s pogledom na morje. Lastnik se jo je odločil prodati, ker menda nima nikogar, ki bi mu lahko zaupal, sam pa zaradi starosti oljkam ni več kos. Letos dreves ni še niti obral. Videla sem, da mu je težko, ko se je poslavljal od stare prijateljice, pod katere krošnjo je dostikrat prespal, kot nam je povedal. Zagotovila sem mu, da bomo za bužo, kot se ta vrsta oljke imenuje, skrbeli kot za družinskega člana.
Pred izkopom drevesa smo porezali večino vej, ki so se šibile pod težo sadežev. Zdelo se mi je škoda, da bi debele, črne, že malo zgubane oljke končale v grmovju, pa sem jih vsaj nekaj kil na hitro obrala.
Drevo, čeprav s porezanimi vejami, je bilo še vedno gromozansko za transport. Z dvigalom smo ga naložili na kamion. Korenine so bile varno ovite v velikansko grudo zemlje, ki jo je bager izkopal skupaj z njimi. Po zelo pazljivi in dramatični vožnji skozi vasice smo pod večer našo bužo srečno pripeljali na domače dvorišče. In si oddahnili, ko smo jo z dvigalom varno spustili v pripravljeno ležišče.
Zdaj je oljka že trdno v svojem novem domovanju. Glede na smeri neba smo jo postavili enako, kot je rasla v prejšnjem okolju. Njene rane smo premazali s posebno smolo, česa drugega pa ta hip menda ne moremo narediti. Skupaj z njo potrpežljivo čakamo pomladi in z njo uresničitve upanja, da bo iz nje pognalo mlado življenje. Nič posebnega ne pričakujemo od nje, samo živa naj bo, z obilico vode bomo skrbeli za njeno dobro počutje.
Šele potem, ko smo si po koncu akcije malo oddahnili, sem pomislila na nabrane oljke v cekarju. Kaj naj zdaj z njimi? Menda jih je treba najprej razgreniti, a kako? Najbolj mi je bila všeč ideja, da bi jih v mreži za tri tedne potopili v morje. Ker pa ne živimo ob obali, je bilo treba improvizirati. Stresla sem jih v velikansko kad in zalila z mrzlo, z morsko soljo osoljeno  vodo, ki jo je treba menjavati vsak drugi dan.  Nekaj dni je šlo, potem pa sva se za dober teden selila v Ljubljano in zatem spet nazaj v Istro. Tako pač živimo zadnje čase. Naše male bužice pridno potujejo z nama. V čebru s slano vodo jih spotoma malo premetava, a ni videti, da bi jim pogosta potovanja kaj prida škodila. So že ugotovile, da v najini družbi ne bo prav mirnega življenja. Že brskam za napotki, kaj naj storim z njimi po razgrenitvi. Še parkrat jim zamenjam vodo, pa bodo zrele za nov podvig.

(Odprta kuhinja, 17. 12. 2017)

Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objava komentarja

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...