10. oktober 2013

Moja šola

Buče, akvarel, oktober 2013
Si predstavljaš šolo, v kateri si sam izbiraš predmete, do neke mere tudi učitelje, sam določiš, koliko, kaj in kdaj se boš učil. Če ne narediš domače naloge, ne dobiš cveka. Če kdaj manjkaš, nimaš neopravičene, pač pa te sošolci in učiteljica zaskrbljeno vprašajo, če nisi bil nemara bolan. Ko poveš, da si bil na izletu, namesto da bi šel v šolo, te radovedno sprašujejo za podrobnosti in se veselijo s tabo. Tudi učiteljica. Res da moraš odgovarjati v angleščini, a vseeno. Na eni od šol (slikarski) se je včeraj zgodilo, da je sošolka kar med poukom vstala in šla ven na čik, pa nihče niti trenil ni. Pa majcen kužek, ki pa je bil res čisto tiho, se nam je med učno uro motal pod nogami. Niti klepetanje ni prepovedano.
Ocen na mojih šolah sploh ni, znanje pa kljub temu počasi nabiramo. Če te predmet zelo zanima, gre hitreje, če te veseli malo manj, pa počasneje. A napreduje vsak. Podobno kot je zadnjič s primerom slikovito ponazorila  gospa Dušica: Otrok najprej reče iba, potem jiba in nazadnje riba. Je tu kaj narobe? Nikakor! Vse troje je prav, odvisno od otrokove (učenčeve) stopnje razvoja.
No, v točno takšno šolo hodim. Oziroma šole, saj jih je več.
Zaenkrat sem si izbrala tri predmete, od tega enega na kvadrat, saj ga obiskujem kar na dveh šolah. Je pač moj najljubši predmet. Slikanje. Vedno naredim vse domače naloge, še več kot je treba,  nikoli ne manjkam, pri pouku pa sem tako zbrana, da ne vidim in ne slišim nič, kar se okrog mene dogaja. Druga dva predmeta sta tuja jezika, od katerih sem se enega začela učiti čisto od začetka. Še niti na stopnji ibe nisem. A bo že. Zagotavljam vam, da ga bom spomladi razumela toliko, da me prodati ne bi mogli.
Dodala bom vsaj še en predmet, telesno oziroma športno vzgojo (menda so pred kratkim spet spremenili poimenovanje), a se bom verjetno izobraževala kar od doma oziroma na okoliškem hribovju, spomladi pa bom poskušala opraviti končni izpit, dolg kakih tisoč kilometrov. No, bomo še videli, kako bo s tem. V moji šoli ni nobene nuje in prisile.
Aja, zakaj buče? Ker se še tako trda buča prej ali slej zmehča. Če jo sam vzameš v roke, lahko narediš kaj dobrega, če jo pustiš vnemar, zgnije. Tako je to.

Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

1 komentar:

  1. Verjamem, da je v tako šolo prijetno hodit. Bravo za buče.
    lp, Ljuba

    OdgovoriIzbriši

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...