05. junij 2013

Istra, rieć od priekčera

O današnjem sončnem dopoldnevu skoraj ni vredno izgubljati besed. Vse do
Oldne sva delala kroge (večkrat) med sodiščem, odvetnico in matičnim uradom. In bankomatom, seveda. Do sedaj sem mislila, da smo Slovenci največji birokrati. Pa nismo. Hrvati nas močno prekašajo. Ste že slišali za OIB? Bodite veseli, če niste. To je nekakšna identifikacijska številka ljudi, ki so si jo izmislili hrvaški birokrati za povrh. Da lahko pomnožijo probleme. Nam so jih temeljito, tako da bo pot do kuće i kuorte še dolga in zapletena. Ime in priimek naše mame imajo zapisan v kakšnih sedmih različicah (malomarnost zapisnikarjev), danes pa so nam naložili dolžnost, da po zapletenih birokratskih postopkih to popravimo. Enako je z vsemi drugimi podatki. Bilo bi smešno, če ne bi bilo za zjokat.
Takoj ko smo prišli na konec (začasni), sem poklicala gospo Alvijano Klarić, avtorico knjige Govor Gračišća. Stara je 26 let, pa že piše nov narečni slovar, ki bo zunaj konec leta. Ker dela v Puli, je poklicala svojo mamo, ki naju je pričakala v Marćani na cesti proti Gračišću in ona mi je prodala knjigo. Juhej! To bo užitek za današnje deževno popoldne. In tudi za naprej, seveda.
Komaj sem dobila knjigo, nama je padla v oči tabla Vino Bažon, seveda sva se ustavila in spoznala zelo simpatično gospo Mirjano Bažon, ki se je v Istro primožila iz Slavonije. Pravkar se je vračala iz vinograda, da bi se lotila peke kruha za goste, ki pridejo zvečer na pokušino vina, a si je najprej utrgala nekaj časa za naju. Malo sva pokušala, malo kupovala, vmes pa smo klepetali. S težavo je pristala na fotografiranje, ker da ni dovolj urejena, a priznajte, da je zelo fotogenična in luštna gospa. Škrta zemlja i obilje sunca ... daruje vam osebujnu vinsku kapljicu ... piše na njihovih etiketah. Kaj ni to dvoje razlog vsega dobrega, kar lahko najdemo v Istri? Tudi pri ljudeh?
Ker sva bila tik pred Gračišćem, našo tukajšnjo občino, sva zavila še v staro mesto, ki ga temeljito prenavljajo že nekaj let. Menda z evropskimi sredstvi. Tlakovanja ulic še vedno niso končali, nemara bodo uspeli do festivala maneštri, ki bo sredi junija. V dežju so se tlakovci lepo svetili in kot v ogledalu so odsevali zidove starih palač. Lepo. Edina gostilna, pravzaprav konoba, je ob sredah zaprta. Ob tem sva se spomnila, da sva bila vedno doslej v Gračišću v sredo, ker še nikoli nisva naletela na odprto gostilno. Enkrat nama bo že uspelo.
Vrnila sva se v najin apartma v Heki, si naredila dobro kosilo, ker sva nekje izsledila sveže testenine, odprla sva steklenico merlota Bažon, poslušala škrebljanje dežja ... Eh, kaj bi govorila, življenje je lepo, kar pa itak že veste.
Za poslastico dodajam nekaj iz knjige Alvijane Klarić Govor Gračišća. Avtor pesmi je njen oče Josip Klarić.

Sudbinu se more malo timunat

E, kad bi se sviet moga za nazat zavrtet
I sa ona moja leta tornat
koliko pjesan bih moga napisat
samo ono ca nisan smie źbaljat.

Koliko san se put samo razjadi
Koliko san tega samo taji
Kat nisan srcu se mora reć
Zec je duśa tega znala puno već.

E, kat bi se baren mesec za nazat moga zavrtet
Moga bih tega storit puno već
Ono ca nisan kad je triebalo rec
Ono ca nisan kad je triebalo storit.

Ma kat bi se moglo sunce za nazat zavrtet
I si oni liepi dani tornat
Kat smo se mogli va vele kumpanije smejat
Kako se nećemo nikat rastat.

Covek nikat ne zna ca će ga prvo tukat
Ni kako će već źbaljat
Ma sudbino se sejno more malo timunat
Bolje je doma siromah umriet
Nego va svietu bogat krepat.

Pa še malo večernega dodatka. Nebo se je pozno popoldan zjasnilo in sva šla na izlet. Najprej v Kanfanar, kjer ima F otroške spomine na železniško postajo. Temeljito sva si jo ogledala od zunaj in od znotraj, menda se ni prav veliko spremenila. Potem je pristopil k nama železničar Branko, ki kar dobro govori slovensko, ker je v Ljubljani hodil v železničarsko šolo in ima na naše mesto same lepe spomine. Bilo je malo hecno, ker je rekel, da se meni po faci pozna, da sem na pol Istrijanka.
Potem sva šla naprej v Dvigrad, mesto duhov. To je bilo srednjeveško obzidano mesto, od katerega so ostale samo razvaline, pravljice in legende. Mesto je res vredno obiska, lepo se je sprehajati med razvalinami, gledati skozi okenske odprtine, zidovi so obrasli z bršljanom, tod so še ostanki nekdanjih domov, stopnic, ki ne vodijo nikamor, ognjišč, ki že zdavnaj ne služijo več svojemu namenu. Lahko uporabiš domišljijo in si marsikaj predstavljaš.
Naprej sva se odpeljala v Svetvinčenat, ki mu tod rečejo Savičente in se sprehodila do cerkvice sv. Katarine, ki je malo ven iz mesta. Vse je bilo lepo spokojno, nad vodnjakom na trgu so se spreletavale lastovke, ki so edine delale nekaj hrupa s svojim ščebetanjem, vse drugo je bila tišina, čeprav so bili vrtovi številnih lokalov ob robu trga polni ljudi.
Šele tik pod noč sva se spet vrnila v Heki. Nebo se je prav dramatično obarvalo v vseh barvah. Upam, da to kaže na lepo jutrišnje vreme.


Stara oljka pri apartmaju Stari dor v Heki


Vinogradi Bažon, v ozadju Gračišče


Mirjana Bažon in njena vina


Gračišče


Gračišče


Gračišče


Gračišče


Gračišče


Železniška postaja Kanfanar


Železničar Branko


Dvigrad


Dvigrad


Dvigrad


Dvigrad


Svetvinčenat


Svetvinčenat


Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...