Na obzidju sosednje prijateljske dežele. |
Preveč bele tekočine in premalo penastih oblačkov |
Potem so prešteli do sto in že so bili pri skrivnostnem gradu z veliko sobami. Sprehodili so se po vseh sobanah in si izbrali vogalno sobo v zeleni barvi z balkonom in pogledom na globoko modrino. Grad je čuval strašni zmaj Max, ki se je začasno spremenil v majcenega kužka, obdržal pa je svoje ime Maxi. Verjetno zato, da bi se ga vsi bali. Takoj je ugotovil, da obiskovalci nimajo hudobnih namenov, z mandarino pa sta sploh postala velika prijatelja. Gotovo sta si zaupala kakšne skrivnosti, medtem ko jo je praskal po lupini, ona pa mu je šepetala skrivnostne uroke, zaradi katerih ji je sledil na vsakem koraku. Celo noč jo je čakal pred vrati, da ji je zjutraj lahko prvi pomahal z visoko dvignjeno zastavo, ki se ji lahko reče tudi rep.
Ukročen zmaj Maxi. |
Napovedal se je vroč dan. Ker imajo medi, žabi in mandarina nadnaravno moč, da se lahko spremenijo v karkoli hočejo, se je mandarina spremenila v ribo in zaplavala v globoki modrini, ki se je spremenila v bazen, da so ga imeli samo zase. Mandarina je začela z demonstracijo različnih pojavnih oblik. Spreminjala se je v žabo, kravo, delfina, puščico, nahrbtnik, podmornico, mrtvaka, konja, slona. In še v nekaj manj pomembnih likov. Njen demonstracijski pomočnik je bil medi, ki mu je dajala natančna navodila, da je lahko ustregel vsaki njeni zamisli. Mogoče se bo kdo temu čudil, saj vemo, da je medi velik, mandarina pa majhna. Vendar je bila ona ta glavna. Tisti, ki mandarino poznajo, se temu ne bodo čudili. Za druge pa naj povem, da ima medi res velike šape, a zelo mehko srce. Mandarina pa vedno natančno ve, kaj hoče.
Mandarina je lahko tudi riba |
Proti večeru so se naši trije junaki odpravili na oglede v sosednjo deželo, kjer so v kotlih kuhali nekakšne čudne zvarke, ki mandarini niso preveč ugajali. Zato so raje raziskali mesto in njegovo obzidje ter zmaknili čudežni kamen, ki jim je slučajno prišel pod roke. Iz njega lahko nastane tudi ogenj, če si dovolj uren, je vedela povedati mandarina. Medi in žabi sta se temu čudila, ker je bil vendarle videti kot čisto navaden kamen. A raje sta mandarini verjela na besedo. Ona že ve.
Če si dovolj spreten in uren, lahko iz kamna izvabiš ogenj. |
Kmalu so se vrnili v svoj grad, kjer je mandarina spet postala riba, medi pa kit. Ko sta prišla iz vode, sta naročila vroč veter, da jima je posušil dlako. Kmalu zatem so najprej mandarina, za njo pa še medi in žabi odpotovali v daljnjo deželo sanj, iz katere so se vrnili šele prihodnje jutro.
Drugi dan izleta niso nikamor potovali, so pa sprejeli nekaj obiskovalcev, pravzaprav samo eno obiskovalko, ki ji je mandarina razkazala nekaj najnovejših vragolij na gugalnici, zaradi katerih je bila nadvse občudovana. Ta dan je za princeso mandarino hodila cela četica: strašni zmaj Maxi, divja mačka Mixi, zvesta obiskovalka Ančica in čisto na koncu kolone sta bila medi in žabi, ki si je vse sproti zapisovala, malo pa tudi fotografirala.
Mandarina si upa vsesorte gugalniških trikov. |
Proti večeru so se odpravili domov, a mandarina se je odločila, da bo pot skrajšala na svoj način. Za kosilo si je privoščila rdeče mlinsko kolo z belimi in zelenimi pikami, potem pa je polizala še čudežno kroglico z vaniljevim okusom, ki je povročila, da je takoj zatem zaprla oči in ko jih je čez eno sekundo odprla, se je srebrna raketa ravno spuščala na pristajališče domačega gradu.
Fajn zgodbica ;)
OdgovoriIzbrišiTa je iz serije resnične zgodbe, ki jih piše življenje :)
OdgovoriIzbriši