06. junij 2013

Istra, će daž

"Će daž" je naslov pesniške zbirke, avtorja ne vem (knjižico imam doma), tako pa bi lahko ta teden rekli vsak dan. Zjutraj je bilo tako lepo, jasno in umito nebo je kar vabilo h kolesarjenju, tako da na dež res ni bilo misliti.
Odpravila sva se na malo daljši kolesarski izlet. mimo cerkvice sv. Lucije sva se skozi Mali in Veli Ježenj spustila v dolino Drage po çisto novi cesti, asfaltirani prejšnji teden. Zaradi hudega klanca so se bremze skoraj prekurile, na drugo stran navzgor proti Tinjanu sva kolesi seveda rinila peš.
Istra je bolj redko poseljena, a ne vem, če je samo to razlog, da so ljudje tako povezani. Poznajo se, čeprav živijo 30 in več km narazen. V Tinjanu sva se najprej ustavila pri vaški cerkvi, nato pa v edinem odprtem baru. Spomnila sem se, da živi nekje v okolici Tinjana ena od mojih sestričen, ki je nisem videla že nekaj desetletij. Natakarici sem povedala njeno ime in priimek, obrnila ne kaj telefonov in že sem imela njen naslov in tel. številko. Tako sva se odpeljala proti vasi Terlevići. Najprej sva seveda zašla in se spet spustila v dolino Drage, nato pešačila nazaj na vrh in prek Pajci prišla v Kringo, kjer je bil rojen nek vampir, ima tudi svoj muzej, a verjetno odprt bolj ponoči, ker so bila vrata zapahnjena, tako kot bar Kot vampira tik ob muzeju. No ja, cerkev je bila pa odprta in vaški britof tudi.
Nadaljeva sva pot mimo številnih obnovljenih starih hiš, ki sopreurejeni v apartmaje, večinoma z bazeni. V vasi Mofardini sva zavila levo v Terleviće, kjer sem svo sestrično, ki je bila edina iz vasi pred hišo, vprašala, če se pozna. Smešna situacija, ki se je spremenila v ganljivo srečanje. Vsesorte smo si povedali in vse še enkrat ponovili, ko je prišeldomov še Milenin mož Milan. Obljubili smo si, da se bomo pogosteje videvali ( Pravzaprav nimamo več časa za tako velike presledke med srečanji).
Vračala sva se po isti poti, ker je najkrajša, vmes se je nebo namreč spet pooblačilo. Ko sva rinila kolesa v klanec proti Ježenju, se je močno stemnilo, zagrmelo, ptiči sočisto utihnili in potem se je Ulilo. Čisto mokra sva prilezla do vasi, kjer sta nama svoja garažna vrata odprla gospod Sergio in njegova žena Marija. Z nama je vedril še en kolesar, minila je dobra ura, da smo obdelali vse lokalne in svetovne probleme in družno ugotovili, da so njihovi/naši politiki enaki lumpi kot naši/njihovi. Vmes pa smo iz mižulićev srkali šnopc in bele omele, ki se mu reče nekaj na B. zdaj sem pozabila, kako.
Vračala sva se spet mimo cerkvice sv. Lucije, ki so jo pred kratkim menda oropali. Res stoji čisto na samem. Ko sva prišla nazaj v Heki, nama je najprej teknilo mrzlo pivo, za katerega imava prosti lov in zatem še plavanje v bazenu. In nato še skleda radiča, nabranega na vrtu naše gostiteljice gospe Marije. Pravzaprav ni treba prav veliko, da bi se človek dobro počutil.
Vremenske napovedi za jutri ne poznam. Će daž? Verjetno. A nič zato. Imava rezervni načrt.

Tinjan


Kringa


Zvonik na britofu v Kringi


Kringa


Milena in Milan


Sv. Lucija
Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...