Luka podi golobe |
Popoldne so bile vse klopi pred domom zasedene. Ali bo strašilo doseglo namen? Tega skoraj ni bilo mogoče ugotoviti, saj je bil vsak poskus golobov, da bi pristali, pospremljen s ploskanjem, kar jih je spet odpodilo. Ob tem se je razvil zanimiv pogovor med opazovalci.
- Glej, dva prihajata. Saj si ne bosta upala pristati. (Goloba sta mirno sedla na rob ribnika.)
- Ne vem, zakaj jih podijo, uboge živali.
- Kaj pa svinjarija, ki jo puščajo? Kdo bo pa to čistil?
- Saj imajo metle, a ne? A nimajo metel?
- Imajo drugo delo. Golobi prenašajo bolezni.
- Kakšne bolezni? To si samo zmišljujejo, da jih lahko podijo Zdaj preganjajo golobe, potem bodo pa nas.
- Ne govori tako, golobi so živali, mi pa ljudje, to ni isto.
- Isto je, vsi smo živa bitja.
- Ampak dom je naš, golobi pa od drugod pridejo sem svinjat. Mi nič ne smetimo.
- Ko bodo golobe spodili, bodo pa še nam klopce vzeli, da ne bomo imeli kje sedeti. Tako se začne.
- Daj no, ne govori neumnosti. Golobi so golazen in pika.
- Samo vodo hodijo pit, žejni so. A se ti uboge živalce nič ne smilijo? Bomo tebe pustili brez vode.
- Naj grejo v Ljubljanico pit, če so žejni.
- Ti, jaz bi pa tudi nekaj spil zdajle. Vroče je.
- Zdajle pa ne, ni časa. Moramo golobe plašit.
- Zakaj pa imamo potem strašilo? Tako je danes, da nobena stvar ne zaleže, če se pa noben nič ne boji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar