06. julij 2013

Kolpa, nasvidenje

Po letih doživetij v/na vodi ter ob njej ne morem reči adijo pač pa samo nasvidenje. Pravzaprav se zares poslavlja samo prikolica, midva pa ne. Za vsak slučaj sva si od Lili in Lojza sposodila grablje, da bodo najin povratek malo pospešile. Ko sva v miru vse pospravila in pripravila prikolico za počitnice na morju, sva se sprehodila do reke, ki se je, kakor bi vedela, da odhajava, kazala v svoji najlepši podobi, obsijana od večernega sonca, ki je skozi prozorno vodo svetilo do kamnov na rečnem dnu, da so se delali, kot bi bili nekaj posebnega. Pa saj so. Tri sem vzela za sabo. Ko se jih postavila za fotografiranje v pozo drugega na drugega, se je eden za nalašč spremenil v srce.
In ko sva se ob štirih zjutraj, še v temi, poskušala čim tišje odpeljati iz kampa, da ne bi motila spečih dopustnikov, se je sosedov petelin brez milosti postavil pokonci in začel kikirikati doooobroooo juuutroooo. No prav, pa naj bo dobro jutro. Pa še lep dan za povrh.
Tako zgodaj se nisva zbudila le midva. Ko sva se ob reki vozila proti Petrini in sem imela pripravljen fotoaparat, da bi zalotila nepripravljeno zverino, saj menda zadnje čase, morda zaradi vstopa Hrvaške v EU, medved pri Mavrcu vsak dan brez zadržkov prehaja Kolpo iz ene v drugo državo, a so naju v zasedi namesto medveda čakale prikazni, mogoče so bile rečne vile. Zazdelo se mi je, da se iz meglic, ki so se dvigale iz vode, sliši hihitanje: oj zdaj gre mo oj zdaj gre mo na zaj še pri de pri de mo...
Seveda pridemo! V kraje lepih spominov se vedno radi vračamo.









Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...