5. junij: Cee - Finisterra

Konec. The end. Fin. Finisterra. Prišla sva na konec začrtane poti, uresničila sva načrt, o čemer na začetku sploh nisva dvomila, vmes pa kdaj pa kdaj, a k sreči ne hkrati in ne na glas.
Včerajšnje lepo vreme in dobra vremenska napoved sta naju navdali z optimizmom, zato sva zjutraj nase navlekla kopalke, da bova v pravi opremi, ko bova šla mimo opevanih plaž z belim peskom.
A zunaj je presenetljivo deževalo, torej sva čez obleko za začetek oblekla anorake, čez sto metrov pa še dežne hlače, ker je začelo liti, pihal je veter, nebo je bilo ena sama sivina.
Pred vrati alberga naju je čakal Werner, ki je spal v bližnjem hotelu, da smo šli skupaj. Najprej smo šli na kavo, kasneje še na čaj, v upanju, da bo dež ta čas ponehal, a se je upanje izjalovilo, padalo je čisto vso pot brez prestanka.
Na kavi sem Wernerja vprašala, kaj bo počel doma, nakar je razkril svoje plane. Že avgusta gre na novo pot od Prage do svojega doma v Švici, za prihodnje leto načrtuje pot iz Budimpešte prek Maribora, Italije v Švico. Doma se ukvarja z motorji, ima oldtajmerja in novejšega. Govoril je o sinovih, o pokojnem in drugem, ki je zbolel. Brez pomena bi ga bilo spraševati, kaj ga tako pogosto žene od doma.
Vsaka stvar je za kaj dobra. Deževno in vetrovno vreme človeka prisili, da med hojo bolj gleda navznoter kot okoli sebe, ker videti ni kaj. Bolj ko smo se bližali cilju, bolj me je stiskalo pri srcu. Veselje se je mešalo z neko otožnostjo, da se zgodba zaključuje. Nisem prepričana, če je bil moj obraz moker samo zaradi dežja, ko smo korakali po poti mimo dvokilometrske plaže gor proti vasi Finisterra. Ko bova doma, bom skušala zapisati misli, narediti povzetek, ki bo imel glavo in rep.
V albergu, kjer prenočujeva, je vse polno, tudi v drugih je tako. Za pridobitev "finisterre", potrdila o opravljeni poti Finisterra, je bila pred vrati urada dolga vrsta. Ko smo dobili potrdila, smo šli z Wernerjem na kozarec vina, potem smo se poslovili, ker gremo jutri vsak svojo pot.

Kasneje se je pokazalo nekaj vedrine in modrega neba, zato sva jo hitro mahnila še na konec k 3,5 km oddaljenem svetilniku. Veliko nas je bilo tam, srečala sva tudi Nizozemca, kolesarski par, njemu je ime Šef, njej pa Jože, s katerima sva prenočevala v Olveiroi.

Okrog rta so se vlekle megle in nizki oblaki, a sva vseeno kar precej časa posedela na skalah, preden sva se vrnila v vas, kjer je ta čas spet posijalo nekaj sonca. Ravno dovolj, da se je šel najpogumnejši F kopat, kar je opravil za oba. V pesku na obali sva poiskala še nekaj školjk, kot se za romarja spodobi, potem pa sva posedela ob morski večerji in kozarcu vina. Zadovoljna. Mirna. Imava novo skupno nepozabno izkušnjo. Spomnila sva se nekaterih podrobnosti in se strinjala, da so bila srečanja z ljudmi, predvsem na Portugalskem, nekaj izjemnega. Vsak camino je drugačen, nekaj posebnega. Za tega bi rekla, da je bil pot k ljudem.

Morje je čisto blizu

Svetilnik Finisterre, konec sveta

Rt Finisterre, zadnji križ

Kapljice dežja na vejicah, jih vidiš?

Nizozemca Šef in Jože sta prišla s kolesom od doma.

Finisterre

Obala z Jakobovimi školjkami

Sveti Rok na poti proti rtu

Kamen  0,0 km

Cilj

Cilj, točka nič

Zadnji dan je vso pot deževalo.