(Odprta kuhinja, Aperitiv, 11. avgust 2013)
Ko sem dobila datum
za tokratni uvodnik, še nisem vedela, o čem bom pisala. Pa sem si rekla, prava
figa, se bo že kaj našlo, nekaj sezonskega pač. Po možnosti lokalno pridelanega,
svežega. S to najnovejšo mantro se že dolgo strinjam, pravzaprav sem jo
uporabljala, še preden je sploh nastala oziroma postala popularna. Včasih je
bila namreč samoumevna.
Kaj je prav zdaj zelo
sezonsko? Kaj čimbolj lokalno in kaj zares sveže, za povrh pa še poživljajoče
za lenobno dopustniško telo? Tem kriterijem ustreza marsikaj, saj nam visoko poletje
ponuja pravo razkošje okusov. Iz bogate zakladnice sem izbrala fige. Rastejo prav
blizu nas, kakšna bolj trdoživa nemara celo v domačem vrtu, dolgega transporta sploh
ne prenesejo, škodljivci jih ne marajo, torej jih ni treba obdelovati s
kemikalijami, zato so zanesljivo eko in bio in kar je še tega. So prava rudninska
bomba, polna koristnih učinkovin, ki telo in duha poživljajo, ga polnijo z
energijo ter hkrati pomirjajo. S tem čudežem narave prijateljujem že iz
otroških let, čeprav nikakor ni bila ljubezen na prvi pogled.
Tako je naneslo, da je na našo plažo začela zahajati malo
večja punčka, domačinka. Kot prava morska deklica se je postavljala pred otroki,
ki smo komaj splavali in zato čofotali v plitvini. Ona pa je bila kot v vodi
rojena, potapljala se je in prinašala školjke z morskega dna. Njene veščine so
me prav fascinirale, zato sem si štela v čast, ko si me je izbrala za družbo.
Posnemala sem jo v vsem, kar je počela. Nekega dne je od doma prinesla fige,
smokve jim je rekla, prijazno mi jih je ponudila v pokušino. Čisto nič mi ni
bilo zanje. Že na zunaj so se mi zdele obupne, zdrizasta notranjost še toliko
bolj. Poznala sem jabolka, hruške, slive, česa tako čudnega pa ne. A komaj
začetega prijateljstva si nisem upala postaviti na kocko, zato sem pohvalila
okus, celo malo pretiravala sem, samo da bi se prikupila novi prijateljici. Ko
jih je naslednji dan spet prinesla, si ocene nisem upala spremeniti, vsakodnevnih
degustacij tako ni bilo ne konca ne kraja. Bolj ko sem jih povzdigovala v nebo,
bolj sem bila sproti “kaznovana” s pokušanjem. Lahko rečem, da sem tisti teden opravila
izpit v izvrstni življenjski šoli, da se laskanje s figo v žepu ne izide.
Kljub trpki izkušnji se je takrat vse dobro izšlo. Do konca
počitnic sem se naučila gledati pod vodo, lahko sem se potunkala, ne da bi se
prijela za nos in z morskih tal sem sama pobirala kamenčke in druge zaklade.
Sčasoma sem se navadila tudi fig, da so mi bile ob naslednjem srečanju manj
tuje. Pravzaprav sem čez čas postala njihova resnična ljubiteljica. Veščino
potapljanja sem kasneje čisto opustila, ljubezni do fig pa nikoli.
Figa ni ena sama, pač pa jih je menda prek dvesto vrst, samo
v našem Primorju jih raste kakih dvajset različnih. Miljska figa, pinčica, laščica,
fazana, črna petrovka, bela petrovka, laškica, madona, cikulina, rjavka,
zelenka, sivka, matalon, bombon, vse to so ljubka imena pregrešnega sadeža, pa
seznam še sploh ni dokončan. Pregrešnega pravim zaradi obilja sladkorja in ne
zaradi grožnje izgona iz raja. Pa saj menda ni bila figa tista zapeljivka, ki sta
ji podlegla Eva in Adam, da smrtniki še dandanašnji plačujemo za njun greh. Priročno
figovo listje sta uporabljala le za obleko, premamilo pa naj bi ju navadno jabolko.
Sladke in sočne sveže fige uživamo skupaj s poletjem. Ker so
čisto pri vrhu visoko kalorične lestvice, raje bolj po malem. Najsladkejšega v
življenju tako in tako ni pametno zajemati z največjo žlico. Da ne izgubi
vrednosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar