Tizi-n-Tichka, prodajalec spominkov |
Ouarzazate, vodič |
V Ouarzazate so zaradi slikovitega okolja snemali številne orientalske filme. Še vedno so postavljene velike kulise, prava mesta, nekatera spremenjena v bolj ali manj razkošne hotele. Turisti se radi zadržujejo v tem kraju in tudi midva sva se za precej časa "zataknila" v starem Kasbahu, nekdanji razkošni palači, ki je odprta za ogled. Sledila sva skupini Francozov in poslušala razlago domačega vodiča. Ko so turisti končali z ogledom, je prišel vodič do naju in se ponudil, da nama brezplačno razkaže stari del mesta, ker ima ravno eno uro prosto. Brezplačno? Seveda sva računala na to, da bo ogled vseboval tudi obisk kakšne vnaprej dogovorjene trgovinice, pa tudi za manjšo nagrado v denarju ga nisva mislila prikrajšati. Tako je tudi bilo, gospod je bil kultiviran, razlaga zanimiva, v trgovini ni bilo pretiranega siljenja k nakupu. Skratka, kot da nisva v Maroku. Zato seveda nisva mogla odkloniti njegove prošnje, da bi ga zvečer, ko konča delo vodiča, odpeljala v 50 km oddaljen kraj Skoura, kjer je doma, čeprav sva najprej nameravala prenočiti v Ouzarzate, a je hitel zatrjevati, da je v njegovem kraju veliko dobrih in cenejših prenočišč, ker ni toliko turistov. Tako sva mu ustregla in smo šli. Med potjo je pripovedoval o svoji družini in otrocih, spotoma pa je opisoval še čudovito prenočišče, ki naju čaka v oazi, kjer rastejo palme, žubori voda in se sliši samo petje ptic. Na njegovem domu naju je pričakal njegov prijatelj, ki naju naj bi peljal v opevano prenočišče. Po kolovozih, tudi prek suhe rečne struge, smo se dobre pol ure premetavali po samotnih poteh in skozi vasi, dokler nismo prispeli do neke nedograjene stavbe, kjer so nama pokazali prostor brez oken, na tleh je bila žimnica, kjer naj bi prenočevala. Zahvalila sva se za ponudbo in prosila vodiča, da naju je pospremil nazaj na izhodišče, kamor sama gotovo ne bi znala. Razočaran je zatrjeval, da ima še druge, boljše ponudbe, a sva se raje odpeljala naprej in pozno ponoči v enem od hotelčkov ob cesti sama našla primerno streho nad glavo. In se ob večerji zabavala, ko sva si opisovala prenočišče pod palmami.
Nadaljujem?
Lepo prosim. Dež bo do četrtka, pravijo, tako da imamo časa za zgodbe dovolj.
OdgovoriIzbrišiSpet ploha. Grem pisat ...
Izbriši