Tek(ma)

V nedeljo je bil pravi športni dan, sodelovala sta Boštjan in Gašper; oče in sin, drugi smo bili gledalci in navijači. Dan je bil vroč in soparen. Dopoldne je bil na vrsti tek, polmaraton na 21 km ob Vrbskem jezeru v Avstriji, popoldne pa prijateljska nogometna tekma desetletnih nogometašev v Grosupljem. Zjutraj je tekel Boštjan, Gašper pa je skupaj z drugimi stal ob progi in ga vzpodbujal prav takrat, ko mu je bilo najtežje, približno na dobri polovici poti.
Popoldne sta vlogi zamenjala. Gašper je igral nogomet, Boštjan pa je na tribuni glasno navijal zanj in vso ekipo. Pa mi vsi drugi tudi, seveda. Gašper je skupaj s soigralci prvič pred novo sezono nastopil na prijateljski nogometni tekmi (NK Bravo : NK Brinje). Zmagali so z visokim rezultatom. Pa to niti ni tako pomembno. Gledalci smo že ušli s tribune, ker je bilo tako neznosno vroče, da smo se umaknili v senco na drugi strani igrišča. Mladi igralci pa so vztrajali na žgočem soncu in niso popustili niti potem, ko so že visoko vodili. Videla sem, da se je Gašper med tekmo, ko je bil za kratek čas zunaj, polival po glavi z vodo iz plastenke. Res je bilo strašno vroče. Po tekmi, na kateri je dal vse od sebe, je bil zadovoljen, tudi trener jih je pohvalil.
Ta dan sta bila zmagovalca oba, oče in sin, premagala sta vse napore in vzdržala do cilja oziroma zmage.
"Bilo je težje, kot sem mislil, da bo, na trenutke se mi je zdelo, da ne bom zmogel," je rekel Boštjan, ko je pritekel skozi cilj. Pa je ob tem pomislil, da bi odstopil? "Ne, niti enkrat, trudil sem se vzdržati," je dodal. In uspelo mu je. Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravijo. Jaz sem kar malo ponosna na oba, moram priznati.