29. maj 2022

Pompeji

 Nikoli ne reci nikoli. Ko sva se vozila v Pietre po serpentinah v hrib in se srečevala z nepregledno kolono nasproti vozečih, sva rekla, da po tej cesi ikoli eč. Pa vendar sva jo izbrala za nadaljevanje poti v Pompeje in naprej v Pozzuoli. Izkazalo se je za dobro odločitev, ker je bila tokrat prazna in sva prišla v Pompeje mimogrede. Malo sva se lovila okrog parkinga in tako sva v mesto ruševin, ki so jih izkopali iz vulkanskega pepela Vezuva, ki ga je zasul eta 79, vstopila v času najhujše vročine. 

Pompeje si večinoma ogledujejo skupine turistov, ki se nagnetejo pred vsakim na pol obnovljenim domovanjem nekdanjega Pompejanca in poslušajo zgodbe vodiča o življenju v tej hiši. Resnične ali izmišljene, a v opoldanski pripeki so poslušalci predvsem iskali senco, zato smo se gnetli po ozkih ploćnikih tik ob zidovih. Ne vem, zakaj niso izkopali še nekaj uličnih počivališč, gotovo so jih imeli tudi v 1. stoletju n.š. Kot se da videti iz vsega, kar so že rešili izpod kamenja in pepela, niso živeli kaj dosti drugače kot danes. Nekateri so bili bogati, drugi revni, imeli so vsakdanje potrebe in radosti. Nenaden izbruh jh je presenetil, da so otrpnili v času. Človeške figure v muzeju so prav presunljive. 

V celotnem obzidju ruševin sva naletela na en vodnjak s tekočo vodo, zato sva se prav razveselila senčnega vrta pod košato glicinijo prav blizu arheološkega najdišča. Mrzlo pivo in malica hitro povrnejo energijo! 

Mimo Neaplja sva se peljala po obvoznici do Pouzzolija, ki je sicer samostojno mesto, a praktično spojeno z Neapljem, ki menda šteje že tri milijone prebivalcev. Malo sva se lovila z iskanjem lokacije rezerviranega hotela, ki ima dve imeni in dva naslova. In dva pogleda: po eni strani je čisto ok, soba solidna, po drugi pa je hotel v prenovi. Balkon z lepim razgledom na morje in sončni zahod je v fazi beljenja, enako razgledna terasa z ležaniki, kar me je pritegnilo v ponudbi. A ni problema, sva kar prilagodljiva.

Zvečer sva se odpeljala v center Pouzzolija, pravzaprav v pristanišče, dobre četrt ure je z avtom. Še najmanj toliko časa sva porabila, da sva našla prosto parkirno mesto. Poiskala sva postajo metroja in se pozanimala za prevoz do Neaplja, kar imava v načrtu za jutri.

Veliko domačinov, tudi z majhnimi otroki, se je sprehajalo po mestu in posedalo po lokalih. Prijetno je bilo. Cene hrane in pijače, tudi oblačil v izložbah, so zelo zmerne, da ne rečem nizke. Morski sadeži v škrniclju, postreženi na poseben način, pa so bili tudi zelo okusni. Za povrh sem dobila aperolspric, tako da vsaj vem, kakšen je. Tukaj ga množično naročajo.

























Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...