Verjetno je bila kriva neka čudna luna (menda popoln mrk krvave lune), ki je nastopala sinoči, ker se je danes na poti kar naprej nekaj zapletalo. Najprej sva se po dveh kilometrih vrnila po pozabljene stvari. Zatem sva se več kot deset kilometrov peljala po napačni cesti in morala obrniti. Ko sva končno prek Foresta Umbra po zelo ovinkasti, slabi cesti prispela v Monte Sant'Angelo, je bilo vse poplačano s presenetljivim doživetjem. Vstopila sva v cerkev nadangela Mihaela, ki niti ni zgledala prav velika. Po širokih stopnicah sva se spustila globoko pod zemljo pet nadstropij nižje, dokler nisva prišla v nekakšno votlino, kjer je pravkar potekala maša. Vodil jo je en sam župnik, glasbe ni bilo. Bilo je le malo vernikov. V tišini sva obsedela, jaz s hvaležnostjo, da sva skupaj prišla na ta kraj. Ta cerkev nadangela Mihaela je najstarejše tovrstno svetišče v Evropi, je romarski kraj in v neki ravni liniji s svetišči sv. Mihaela po Evropi vse od Anglije do tukaj (vmes v Franciji Mont st Michel in st Michel v Le Puy). V cerkvi imajo kip romarja s školjko .
Mesto je sicer precej turistično, a zelo lepo. Bele hišice, vse enake, s posebnimi trikotnimi strehami, so postavljene ob vznožju mesta, zgoraj v mestu pa palače, ozke uličice, stopnice, stopnice... in še stopnice. In prodajalne z vsem mogočim, tudi veliko kiča je vmes, seveda. Kupila sva kruh v obliki mlinskega kamna, menda značilen za ta okoliš, dva kosa fokače in sir. Mesto leži na 800 metrih nad morjem, ki se ga prav lepo vidi, do njega pa sva se spustila po ozki ovinkasti cesti do Manfredonie ter nato ob obali počasi naprej, občasno je bilo zelo slikovio morje na levi in jezero na desni strani ceste, dokler nisva po zelo solidni skoraj avtocesti mimo Barija prispela v Mottolo.
Od Mottole do najinega prenčišča se je spet zpletlo in sva vsaj dvakrat zašla, dokler nisva prišla do kmetije Masseria Chianca Le rose. Zanimiva hiša sredi njiv in še bolj stanovanje, ki ima med drugim stopnišče, ki ne vodi nikamor. In še nekaj posebnih kotičkov. V sosednjem stanovanju sta Izraelka in Ukrajinec, a zaenkrat nista prav zgovorna. Pred hišo je krasna stara oljka, vse naokrog na njivah ležijo bale slame pravkar požetega ovsa.
Kot je videti, se lunin vpliv še nadaljuje, ker nikakor ne morem naložiti današnjih slik. Morda pa jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar