lep dan: Pietre

Pietre je samo končen cilj današnjega potovanja od juga proti severu, iz Kalabrije prek Bazilike do Kampanje. Dobrih 300 km naj bi prevozila v štirih urah, če ... če ne bi D kot navadno poiskala stranskih poti.

Vse do Tortore Marine sva lepo počasi vozila ob obali, videti je bilo, kot da je vsa zahodna obala Kalabrije ena sama plaža. Ustavljala se nisva, prometa je bilo malo. Pri Tortori Marini je bila na cesti tabla, ne preveč velika, da je en del ceste, ki se proti Salernu nadaljuje ob morju, zaprt. Peljala sva mimo nje, kot še številni drugi. Tabli nisva verjela. Lepa obalna cesta, ozka in vijugasta, ponuja prekrasne razglede na Tirensko morje. Bolj ali manj je obala nenaseljena, le peščenih plaž ni več, pač pa se strmo pogorje spušča vse do morja, malo nad njim pa gre skozi tunele najprej železnica in nad njo že omenjena cesta.

Ustavila sta se v kraju Maratea oz. v pristanišču pod njo, kjer sva računala na kavo in WC. Ustavila sva ob enem najlepših WC-jev, kar sem jih videla, a je bil zaprt. Posedela sva v barčku, spila kavo, si malo oddahnila in nadaljevala pot - spet mimo table, da bo v nadalevanju cesta zaprta. Tudi tej nisva verjela. Malo me je že skrbelo, a tudi F je bil mnenja, da bi morali popolno zaprtje ceste bolj na veliko označiti.

Lepo je šlo še naprej do kraja Acquafredda (mrzla voda), po zelo ozki cesti skozi vas in še malo naprej, ko naju je res oblil mrzel tuš, kot se reče, ko te nenadoma doleti nekaj slabega. Cesta je bila zaprta z ograjo, pot naprej ni bila mogoča. Vrnila sva se po isti ozki in vijugasti cesti nazaj, a ne do izhodišča, pač pa le to Maratee, ker sem na zemljevidu videla, da se od tod po neki bližnjici pride na glavno cesto proti Salernu. Res se pride, a nikakor ni bližnjica. Ozka cesta se vijuga preko hriba, tudi pokraina se povsem spremeni, namesto obmorske flore so gozdovi polni kostanjev. Sva pa na ta način spoznala nekaj novih krajev, v Trecchini sva se tudi ustavila in pomalicala. Imajo zelo lep park. Tudi v odprto cerkev sva vstopila in se malo ohladila. Po dolgi vožnji sva se pri Lagonegro končno vključila v avtocesto in oddrvela proti Salernu, predtem pa občudovala Rivello, a časa za ustavljanje je zmanjkalo.

V zmešnjavi cest pri Salernu sva zgrešila en odcep in se odpeljala do mesta Pagani, kjer sva po kažipotu za Tramonti, kjer naj bi bilo nocojšnje prenočišče, zavila v hribovje. Po zelo zelo ozki in vijugasti cesti, pri čemer je bilo tudi nasproti veliko prometa, celo avtobusov, sva se nekako pripeljala do vasi Petre, ki je nekakšen zaselek kraja Tramonti. F me je prosil, naj nikdar več ne rezerviram prenočišča v hribih, med to vožžnjo je moral biti skrajno skoncentriran. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako napeta, kot tokrat, večkrat je šlo prav za las pri srečevanju z drugimi vozili. Malo pred ciljem nama je naproti prišla še čreda ovac, za njimi pa pastir, ki se je veselo smejal. K sreči je bilo ravno tam majhno izogibališče, da so šle ovce lahko mimo.

Kakorkoli, zapis je dolg, čeprav je šlo samo za vožnjo od točke A do točke B. Apartma Le terrazze sui Monti v vasi Pietre pa so pravo razkošje: tri spalnice in 7 postelj, 2 kopalnici, kuhinja in velika terasa z mizo in tudi ležalniki. Naredila sem kosilo, na terasi sva spila kozarec vina in si oddahnila. Pogled na dolino je prav lep, kakšna je od tod cesta do morja, pa danes raje ne razmišljam. Jutri bo vse jasno.