Gargano

 Gargano je ostroga italijanskega škornja. Do sem sva prišla iz Pescare, spet po ovinkasti, počasni cesti ob morju, najprej je bila vožnja prav prijetna, potem pa se je začela vleči, tako da sva nekaj predvidenih postankov kar izpustila. Ustavila pa sva se v kraju Lesina, ki je že v pokrajini Apulija. Lesina je majhno mesto ob jezeru Lesina tik ob morju, obetalo je veliko, a sva prišla v nepravem času. Prav vse je bilo zaprto, mesto se je pripravljalo na nekakšno veliko slavje, za katero so postavljali lesena ogrodja z nešteto lučkami, podobno je bilo adventu. Pred mestno hišo so postopali slavnostno oblečeni možje, sicer pa skoraj  ni bilo videti žive duše. Nisva mogla ugotoviti, za kaj naj bi šlo, vsekakor pa se bo začelo že nocoj. 

V rezervirano Villo Angela (booking) blizu mesta Vieste, kjer bova ostala tri noči, sva prišla prijetno utrujena in malo lačna. Hiša z velikim vrtom, oljkami in drugim drevjem, ležalniki, visečimi mrežami  ipd., leži precej na samem, povsem mirno je, nekje blizu regljajo edino žabe. Okolica je prijetna, tudi najino pritlično stanovanje je odlično. Kaže, da sva prva letošnja gosta, vse je prenovljeno, brezhibno čisto. Odlična in še cenovno ugodna namestitev za ves vikend. Manjkalo nama je samo kaj za pod zob, a kaj, ko so zaradi predsezone prav vsi lokali in trgovine v bližnji okolici zaprti. Zato sva po najnujnejše navsezadnje morala v mesto Vieste, ki je od tukaj oddaljeno ca 4 km. Simpatično belo mesto ob morju je vpeto visoko v hrib, nešteto klancev in stopnic vodi z vseh strani proti vrhu, kjer je katedrala, in kar precej sva jih uspešno premagala, da sva prišla do nje. Morda sva bila prav zato nagrajena s prav posebnim stopniščem, ki ga od tal do vrha krasijo srca in srčni zapisi. Kot bi nama jih nekdo podtaknil. Nič na tem svetu se ne zgodi brez razloga, vam rečem.

Zvečer sva pod skoraj polno luno na vrtu grizljala en Goranovo panceto, druga sir, vino je bilo rdeče, lokalno, gostitelj nama je pred vrati pustil krožnik boba z vrta... Pa še Janez je poslal na ogled nostalgične spomine, da nas opomni, kako se življenje kot verižica prepleta iz roda v rod.