Od Palmariggi, kjer začasno bivava, do obmorskega mesta Otranto je manj kot pol ure vožnje. Kot vse te dni sva ob cesti ponovno zgrožena opazovala stara oljčna drevesa brez življenja. Vsako življenje se enkrat konča, ne vem, zakaj mislim, da lahko drevesa živijo večno. A vseeno ni dobro, da jih je toliko naenkrat pokončala bolezen.
Otranto, mesto na eni strani Otranskih vrat (na drugi strani je Albanija) v Jadransko morje, kot smo se učili v šoli, naju je prijetno presenetilo. Nekaj ljudi se je v vročem soncu hladilo v morju, midva pa sva kot navadno prehodila celotno staro mestno jedro, ki je obdano z obzidjem, po katerem se prav tako da sprehoditi. Mesto čuva graščina iz 15. stoletja, mestna katedrala je stara več kot tisoč let. Po tleh so zanimivi mozaiki, ki so precej posvetni, lovski prizori in podobno. Po ozkih mestnih ulicah se je danes sprehajalo kar precej turistov (nedelja), večina Italijanov, številne trgovinice pa ponujajo že znano blago, ki se bolj ali manj ponavlja v vseh teh krajih. Ker je bilo zelo vroče, sva kake pol ure obsedela v senci nekega lokala in "občudovala" žensko za sosednjo mizo, ki se je ves ta čas slikala iz vseh zornih kotov. Naročila si je oranžen aperolšpric, ki pa ga ni pila, pač pa se je samo delala, da ga srka, medtem ko se je slikala. Nisem si mogla kaj, da je ne bi še jaz enkrat pritisnila, ji je bilo kar všeč poziranje.
Iz Otranta sva se odpeljala v Lecce, eno večjih mest te pokrajine. Ni največje, je pa gotovo najlepše. Toliko baročnih palač in cerkva (za obisk cerkva pobirajo vstopnino) na enem mestu že dolgo nisva videla. Ker je področje starega mestnega jedra kar veliko, pa še sonce je neznosno pripekalo, sva se odločila za enourno vožnjo z odprtim vlakcem, ki nama je omogočil ogled vseh največjh znamenitosti. Seveda sva zaradi vročine med sprehaanjem naredila kar nekaj postankov. V enem od lokalov Al trove (Nekje drugje) sva mislila, da sva zašla v disco, ko sva šla na WC. Lahko bi naredila seznam najbolj posebnih tovrstnih kotičkov. Včeraj, na primer, sva se v kraju Leuca skoraj splazila vanj, saj je bilo preddverje visoko le dober meter in pol.
Zvečer sva se poslovila od našega gostitelja Salvatoreja, ki je zelo prijazen gospod, poleg turizma in velikega nasada oljk (zdaj obnovljenega, ker je moral bolne oljke vse posekati), se ukvarja tudi z gradbeništvom. Veliko dejavnosti za malega moža (Napoleone si pravi). Njegov apartma je gotovo najboljši doslej, ar sva jih spoznala. Pa še najcenejši za povrh. Visoka cena še ne zagotavlja kvalitete.
Jutri nadaljujeva pot v Kalabrijo, kar dolga vožnja naju čaka.
 |
| Lecce |
 |
| disco wc |
 |
| Lecce, ena od mestnih vrat |
Ni komentarjev:
Objavite komentar