lep dan: Madeira, Porto Moniz

Danes zjutraj je nad nami visel črn oblak, poln vode, vremenska napoved pa je napovedovalala sončno. Komu verjeti, oblaku ali vremenski napovedi? Odločiva se za vremensko napoved, seveda. Odpeljala sva se do Ribeirra Brava in nato skozi tunel na sever otoka do Sao Vicente, kjer naju je pozdravilo sonce. Ves dan je bilo sončno in toplo, bolj kot kadarkoli te dni. Prav vroče. Oblak je odplaval nekam drugam.
V Sao Vicente sva zavila levo ob obali in se najprej ustavila v vasi Seixal. V tem kraju ima vsaka hiša posajeno vinsko trto, s katero v času trgatve tudi trgujejo. Zdaj niso začeli še niti z obrezovanjem trte. Pravzaprav so na Madeiri letni časi podobni našim, le temperaturna nihanja so precej manjša. Krompir pa imajo vseeno že pripravljen, da ga izkopljejo. Torej so ga sadili enkrat januarja? Mogoče za novo leto? Pravzaprav ne vem, kako je s to večno pomladjo tukaj, ki jo tako opevajo. Vse je živo zeleno, cvetja pa v tem času ni na pretek, bolj popki. Pomlad pač.
Parkirala sva zgoraj v vasi, nato pa se spustila po klancu v pristanišče. Na obali iz črne mivke, primerni, da kaj narišeš, je restavracija, kjer sva na terasi spila kavo. Vse je bilo pripravljeno za večjo skupino gostov, verjetno avtobus. Preveliko za naju. Prisopihala sva spet nazaj na vrh hriba do avta in se odpeljala naprej do Ribeirra Janela, kjer je edini kamp na otoku. Cesta poteka skozi tunele, ki si sledijo drug za drugim, ves čas pa se vidi tudi staro cesto, ki je zaprta za promet, ker je prenevarna, nanjo pada kamenje s hribov. V Ribeirra Janela v morju tik ob elektrarni štrlijo iz morja zanimive špičaste skale, na obali pa so pod kipom device Marije v steno zakopani kamni z "večnimi" zaobljubami zaljubljencev. Zanimivo, kako nekaterim besedna obljuba ne zadostuje, pač pa je treba dodati še neko zunanje dejanje.
Ravno v času kosila sva se pripeljala v Porto Moniz. Med vulkanskimi skalami so narejeni bazenčki, v katerih nekateri tudi plavajo, ker je morje mirno in verjetno tudi toplejše. Na obali so tudi številne restavracije in v eni od njih sva se ustavila za kosilo. Espada s pečeno banano, kuhanim krompirjem in rižem, naribano surovo zelenjavo in čokoladnim musom za poobedek je bila menu dia (dnevni meni) za ceno 6,5€. Čisto v redu. Potem sva se sprehodila še dol do pomola, kjer so lovili ribe. Eden od postavnih fantov je imel odličen ulov, tri ogromne ribe, ki jih je menda ujel s puško. Rad se je nastavil za fotografiranje.Sebe in rib.
Kavo sva spila v barčku sredi serpentin proti Santa Madaleni, od koder je prav lep razgled na Porto Moniz. V mestu imajo tudi akvarij, če koga to zanima.Naju ni.
Iz Porto Moniza sva nadaljevala po že znanih poteh, na katerih naju je zadnjič zajel oblak. Danes je bilo jasno in zato lep razgled. Ustavila sva se pri svetilniku v Ponta del Pargo in si ogledala (zadnjič zaprto) fotografsko razstavo, zatem pa sva se ustavila še pri cerkvici v Faia da Ovelha, ki je bila zadnjič ovita v oblak. Stoji na lepem mestu strmo nad morjem. Blizu nje mi je padla v oči stara banja, ki jo očitno uporabljajo za ognjišče. Fino je, če so ljudje iznajdljivi.
Pot sva nadaljevala po ozki prepadni cesti nad morjem. Najprej sva se ustavila v Bar poncha v Paul do Mar, kjer nama je lastnik bara pokazal, kako se naredi poncho: sok enega dela limone in treh delov pomaranče precedi in zmeša z medom, doda alkohol iz sladkornega trsa (beli rum) in prešprudla z leseno šprudlo. To je vse. Okusno in malo hinavsko, ker alkohola ne čutiš takoj. Ko sva se vračala k avtu, sva naletela na družino, ki je na vrtu pred svojo hišo igrala domino. Zelo ognjevito. Domine so bile iz keramike in je prav pokalo, ko so jih zviška metali na mizo. Zmagala je mama. Menda je nasploh dobra v tej igri, so rekli prisotni gospodje. Nekaj časa sva jih gledala in malo kibicala, kar je vse zabavalo.
Pri odcepu za Jardim do Mar nisva bila enotna, za kateri kraj pravzaprav gre. Zakaj bi ugibala? Še enkrat se zapeljeva dol v vas in sedeva v lokal Joe's bar, kjer sva se zadnnjič ustavila. V baru ni bilo nobenega dvoma več, za kateri kraj gre. (Meni najbolj luškana vas na otoku.) Lepo na izi se da posedati v tem baru. Nisva bila edina. Skupina starejših Angležev je bila že prav udomačena. To je kraj, kamor lahko prideš za dalj časa na počitnice in napišeš knjigo. Neverjetno, koliko takih krajev že poznam, knjige pa ni napisane še nobene, haha. Kraj bi bil primeren tudi za slikanje (eno domačo slikarko sva zadnjič obiskala), in še za marsikaj.
Ker se je počasi povečerilo, (povečerilo, kot je nekoč napisal petletni B), se do doma nisva več ustavljala. V mraku sva zavila na parkirišče ob trgovskem centru Dolce Vita in se čez mestni park namenila proti domačemu hotelu. V mestu je polno turistov, ki se lagodno premikajo od ene do druge turistične točke. Prijeten pomladni večer je.