lep dan: Madeira, nedeljski izlet

Dan je bil lep, sončen. Se pozna tudi na koži. Danes sva prvič aktivirala najeti avto. Ne vem, če sem že omenila, da stane 13-dnevna najemnina avta samo 166 €. Ob prevzemu avta so ponujali dodatno kasko zavarovanje za 13€/dan, ki zajema tudi poškodve na parkirišču, kar sva odklonila. Torej so vzeli kar visoko kavcijo, nalili še poln tank bencina (vrneva praznega) in sva šla. Na koncu bova videla, če je bil to dober dogovor.
Današnji izlet. Najprej sva se odpeljala na Monte, res da po malo zaviti poti in z več dodatnimi inštrukcijami domačinov, ker sva malo zašla, nato pa naprej čez prelaz Paso de Poiso (1400 m), kjer sva spila kavo. Bilo je samo 9 stopinj, v restavraciji imajo na steni povečano fotografijo iz leta 1998, ko je tod zapadel sneg. Očitno redkost. Na drugi strani prelaza sva se spustila dol proti Faialu, vmes pa sva se ustavila še v Ribeiro Frio, kjer v divjih vodah gojijo postrvi. Tod se začenja tudi ena od levad.
V Faialu je bil 22. festival anone, to je sadež, ki je malo podoben ananasu, okus ima kot banana, a je bolj sočen in ima drobne črne peške. Lahko ga pogledate na fotografiji. Vse se je začelo opoldne. Prišel je predsednik, dotore Alberto Joao Jardim, in imel zelo ognjevit govor. Množica je nepremično stala in zavzeto poslušala ter na koncu navdušeno zaploskala. Imajo tukaj politike morda radi?! Ta predsednik menda opravlja svojo funkcijo že 30 let. Gospod je močno gestikuliral, zdi se mi, da je govoril o nujnosti še večje avtonomije, kot jo že imajo. Sledila je veselica. Najprej je igrala pleh muzika, lepo, pele in plesale so punce v narodnih nošah. Na ulici pa so igrali domači godci. Zbrala se je skupina in igrala poskočno melodijo, ves čas isti napev, mimoidoči so se ustavljali in peli, kot bi pripovedovali zgodbo. Očitno nekaj šaljivega, kot bi se pogovarjali med sabo, malo so se tudi izzivali s petjem. Skupina godcev ni bila stalna, pač pa so nekateri odhajali in drugi prihajali. Ravno tako pevci. Sva kar stala in jih gledala, očitno so uživali, midva tudi.
Potem sva si privoščila tradicionalno jed espetada (izg. ešpetada), ki je v bistvu ogromen goveji ražnjič. Na stojnici je mesar odrezal in natehtal pol kile govedine, jo narezal na kose 5-7 cm in jih nataknil na dober palec debelo in kakšen meter dolgo lovorovo vejo. Meso je obilno potresel z grobo soljo in to je vse. Za 5€. V bližini je bilo v plehnatem koritu z drvmi zakurjeno, da se je naredila močna žerjavica, nad katero si vsak sam speče meso. Nama ga je za začetek spekel en fant, ker nisva bila čisto sigurna. Dopekla pa sva ga sama, ker je bilo tik ob palici skoraj surovo. Poleg sva jedla kruh, ki je videti kot nekakšna lepinja, prerezana poprek in namazana s česnovim maslom. Imeli so še sendviče s pečeno suho salamo in ploščate piščance, pečene na žaru. Gospa nama je pokazala, kako piščanca razreže in zatakne peruti, da postane čisto ploščat in zato dobro prepečen. Si velja zapomniti za domačo rabo. Faial je vas visoko nad morjem, spodaj ob obali je samo umetno zgrajeno kopališče, okrog pa visoki klifi. Zelo slikovito.
Pot sva nadaljevala proti Canicalu in naprej na rt, kjer je Ponte San Laurenzo. Nekakšen tukajšnji Kamenjak, a razen tega, da je morje na obeh straneh dolgega polotoka, drugih podobnosti skoraj ni. Dobro, da sva bila obuta v pohodne čevlje, ko sva se podala na pot, ki je pogosto upravičeno zavarovana z jeklenico, saj občasno tako piha, da te skoraj odnese v morje, ves čas pa gor in dol po strmih stezah in kamenju. Oglasna tabla je obljubljala pred zadnjim najbolj strmim vzponom v njihovi informacijski hiši presenečenja, ki si jih vsekakor moramo privoščiti. Ni dobro, če človek naseda propagandi. Od sonca in vzponov presušena usta so si želela osvežitve, promocijsko hišo v nasadu palm je bilo moč videti že od daleč, torej bodo na vrsti prijetna presenečenja, zato sem si začela predstavljati mrzlo limonado. Pivo na tej nesigurni poti gotovo ni dobra odločitev, sem razmišljala. Izkazalo se je, da v hiši sploh ni bifeja, pač pa ponujajo le propagandni material, majice ipd.. Niso imeli niti vode. Nič. Hočem povedati, da je treba na Ponte San Laurenzo odnesti pijačo s seboj. Kljub žeji sem splezala še na vrh z razgledom, videl se je tudi svetilnik čisto na koncu, F pa me je potrpežljivo čakal spodaj pri hiši.
Pot je bila vsekakor vredna truda, ker sva dobre tri ure tja in nazaj uživala v sapo jemajočih pogledih na pečine, strme pašnike, prestrme tudi za ovce, morda bi se na strmini lahko obdržale koze, a videla nisem nobene (na štirih nogah), zato pa nas je bilo veliko, ki smo hodili v tišini občudovat naravo. Na rtu je mogoče v lastni režiji tudi prenočiti (ponoči se ne ohladi pod 15 stopinj), zjutraj pa opazovati ptice, ki domujejo tod. Menda jih je 40 različnih vrst.
Midva se za prenočevanje nisva odločila (nisva bila ustrezno opremljena), zato pa lahko zdaj prijetno utrujena sediva v Funchalu v barčku na obalni promenadi in skupaj z domačini uživava večerno pijačko.