lep dan: Madeira, južna obala

Čeprav je Madeira majhen otok, še nisva prišla naokrog. Danes sva si za cilj zadala ogled južne obale od Funchala do Porto Moniza čisto na zahodu, a nisva prišla do tja. Je zmanjkalo časa.
Najprej sva se ustavila v Ponta do Sol, ki je pravzaprav vas ob morju. No, mogoče majhno mestece. Imajo restavrirano hišo starega očeta ameriškega pisatelja Johna Dos Passosa in njegov kulturni center. To dvoje sva spustila. Sva se pa sprehodila do morja, občudovala masivne lesene mize pred hotelsko kavarno ter šla v mali barček na jutranjo kavo. Nato pa se med rosenjem odpeljala naprej v Calheto, največje mesto južne obale, od katerega sem preveč pričakovala. Mestnega jedra pravzaprav ni, je samo promenada ob morju, zgoraj na klifu, od koder je lep razgled, pa je postavljena Casa das Mudar, umetniški center. Prav zdaj je v mrtvem teku, ker so eno razstavo zaprli, nove pa še ne postavili.
Zato pa sva bila nagrajena z obiskom naslednje vasice, pravzaprav dveh. Najprej sva se ustavila v Jardim do Mar, kjer so uličke komaj dovolj široke, no ja ozke, za dve šlank osebi. Torej sva hodila drug za drugim. Vse so lepo tlakovane, vzpetine so nekaj vmes med stopnicami in navadnim klancem. Okrogle stopnice bi bil pravi izraz. Kjer se pot vsaj malce razširi, so postavljeni lonci z rožami. Ob morju je tlakovana promenada, proti morju zaščitena z nizkim zidom, onkraj katerega penasti valovi oblivajo črne kamne na obali. Eden od domačinov nama je priporočil Joe's bar in ni se zmotil. Dobra je bila dušena govedina in še bolj riba, espada. Priloga je bila v obeh primerih enaka: malo solate in gora pečenega krompirja. Obiskala sva tudi luškan atelje lokalne umetnice, kavo pa sva spila v naslednji vasi Paul do Mar, ki ni tako strnjena, pač pa razpotegnjena vzdolž obale. Za kavo in kozarec vina sva plačala le 1,40€.Včasih so tukajšnje cene res presenetljivo nizke.
Od tu naprej se poti ne da nadaljevati ob morju, pač pa gre ozka in vijugasta cesta spet strmo v hrib, dokler nisva navsezadnje prišla v oblak. Videlo se ni nič. No ja, nekaj metrov že. Po tablah sodeč sva prevozila nekaj vasi, ne da bi kaj videla in zares vedela, kje sploh sva. Ustavila sva se šele v Ponta do Pargo, kjer je svetilnik. Najprej sva ga v megli zgrešila in se ustavila na razgledni točki, s katere se ni videlo nič razen gostilne v lepi hiši takoj zraven. Spila sva poncho, to je tradicionalen koktajl iz marakuje. Prijazna lastnica me je nahecala za kao odlično domačo sladico, ki se je izkazala za navaden marmorni kolač. V nadaljevanju sva našla tudi svetilnik, do katerega se pride skozi tunel. Ne stoji ob morju pač pa dobrih 300 metrov nad njim. V svetilniku je stalna fotografska razstava, ki so jo ob najinem prihodu ravno zaprli za ta dan. Za hip se je skozi oblak naredila luknja, da sva videla turkizno morje daleč spodaj, nato pa naju je spet ovila gosta vlažna meglica.
Zaradi pozne popoldanske ure sva Porto Moniz pustila za drugič in se odločila za povratek čez Boca da Encumeada in Serra da Agua, to je dobrih 1000 metrov visoka planota.
Ko sva se dvignila dovolj visoko, sva prišla nad oblak. Uauu, zgoraj modro nebo, vse naokrog špičasti vrhovi in divje zeleni pašniki, spodaj pa puhasta belina, skozi katero je kdaj pa kdaj pokukako morje, ker se je oblak kar hitro vrtinčil in spreminjal smer. Sprehodila sva se ob levadi, ki jo je ožarjalo toplo popoldansko sonce, bila je zelo prijetna svetloba. Pogovarjala sva se, da mogoče narediva daljši pohod tod okrog enkrat v prihodnjih dneh, ker je bilo res lepo. Čisti mir in popolna tišina. Videla sva dva orla, ki sta plavala visoko zgoraj, preden sta pikirala na nekaj, kar sta zagledala v globeli. Imenitna lokacija nad oblaki je bila ravno pravšnja za enega brdza. Za Sašo.
Po vijugasti cesti sva se spustila v dolino, v že znano Ribeiro Bravo, ter se po avtocesti vrnila v Funchal.
Za jutri napovedujejo dež. Tako bo morda prišel na vrsto tudi kakšen muzej in/ali vinska klet v Funchalu.