Ne vem, če je kateri drug letni čas bolj težko pričakovan in bolj zaželen od pomladi. Se mi zdi, da ne. Zdaj je na pol zima ali na pol pomlad, kakor hoče kdo videti. No, meni je ljubša na pol pomlad. Okrog hiše je še veliko snega, a ga hitro pobira. Sonce se je danes na vrtu osredinilo na prostor tik ob magnoliji (ki naj bi je ne bilo več, pa je še vedno tukaj - a to je že druga zgodba) ter s svojimi žarki vztrajno vrtalo luknjo v sneg toliko časa, da se je pokazala zemlja, no ja, bolj blato, iz katerega drug za drugim neučakano rinejo zvončki, ki so precej časa pohlevno čakali pod snežno odejo, da bodo smeli pokazati svoje nove bele srajčke. Ljubki so, ni kaj. In zelo prefrigani V množici pisanega cvetja jih ne bi niti opazili, tako pa so se pririnili na svetlo ravno o pravem času, ko ni zunaj še nobene konkurence.
Danes je zadnji dan zimskih počitnic in s smučanja se vračata G in K. In tudi njuni starši, seveda. Če bodo prišli še pred nočjo, jim bom lahko pokazala zvončke. Če bo že tema, imam pripravljene lučke. Čokoladne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar