Madeira, Curral das Freiras

Vreme danes bo, sva rekla, in se odpeljala na izlet. V Funchalu je bilo sredi dopoldneva oblačno, ko sva pri obešencu zavila v hribe, pa je bilo vedno bolj megleno. Pot v Curral das Freiras ni najbolje označena, v megli se pa sploh ni bilo težko zgubiti. Vprašala sem za pravo smer in kot vedno doslej dobila zelo izčrpen odgovor, ki se je zaključil: Sempre, sempre, sempre. Naravnost. Ali kot se reče po Macino: idi pa idi pa idi. Naravnost je v tem primeru pomenilo po ozki vijugasti cesti strmo v hrib. Megla je bila tako gosta kot včasih v Ljubljani, videlo se je samo par metrov naprej, vožnja po slabi luknjasti cesti je bila zato kar težavna, na koncu pa sva skozi dolg predor čisto pod vrhom prišla na svetlo, ker se je megla dvignila in se je odprl pogled na dolino, usekano globoko med hribe. Curral das Freiras, kamor so se redovnice iz samostana Santa Clara v 16. stoletju zatekle pred pirati in uspešno obvarovale živali in premoženje. Danes obiskujejo kraj številni dnevni izletniki, hkrati z nama so prišli trije avtobusi, polni turistov, ki so navalili v edino večjo restavracijo/trgovino. Midva sva se raje skupaj z domačini stisnila v enem pajzlju in spila kavo, zunaj pa je bilo kar precej hladno ter neprijetno zaradi rosenja in močnega vetra. Kraj je znan po izdelkih iz kostanja: kostanjev liker, pecivo, kruh, milo... Prodajajo tudi ročno izvezene prte in prtičke ter pletenine iz grobe ovčje volne. Ter lončenino. Hiše pa so v precej slabem stanju, kot kaže, jim dnevni turisti ne prinašajo prav veliko dobička. Tudi midva jim ga na njihovo žalost nisva. Porabila sva samo 1,20€ za dve kavi.
Poleg dežja se je spustila spet megla in zakrila okoliške vrhove, tako da v mrazu tod ni bilo kaj početi in kmalu sva se odpeljala v dolino. V Funchalu je sijalo sonce, kasneje popoldan pa se je tudi ob morju dostikrat kar nenadoma ulilo kot iz škafa. Malo sva se sprehajala po mestu, občudovala zanimivo tlakovane ulice, a nisva delala dolgih sprehodov pač pa bolj majhne kroge blizu hotela, da naju ni namočilo, zvečer pa posedela v eni bližnjih gostiln. Za naše razmere precej nenavadni, ker se v njej lahko kadi, čeprav strežejo hrano. Bilo je kar čudno videti pepelnike ob krožnikih. Kljub kajenju nekaterih gostov pa ni bilo nič zakajeno, ker imajo očitno dobro prezračevanje. Naročila sva jedi iz dnevne ponudba (dia), tudi zanimivo kombinacijo govejega raguja z bobom in rižem. Bob je kar pogosto na jedilnem listu, včasih postrežejo kuhanega in osoljenega ob pijači, namesto arašidov, ki so najbolj običajni. Cene hrane v lokalih so zelo različne, pri čemer je najbolj zanesljivo pravilo: kjer je več turistov, so cene višje, kjer se zadržujejo domačini, pa zmernejše.
Meni se je danes zaluštalo tudi vandranje po trgovinah, a v soboto popoldan je večina žal zaprtih. Tako da je bila bera bolj pičla.

Curral das Freiras

Curral das Freiras

Cestne sani na tlakovcih blizu katedrale

Funchal