lep dan: Funchal, Camara de Lobos

Tukajšnja vremenska napoved ne drži niti za pol dneva vnaprej. Vse dni do konca najinega dopusta, razen prihodnjega petka, naj bi bilo po napovedi sončno. Včeraj proti večeru se je prvič ulilo. Hvalabogu naju v tem vremenu ni nihče podil iz hiše, zato sva podaljšala siesto, vmes sem se poglobila v prospekte, ki sva jih nabrala čez dan in zasledila, da bo ob 9h zvečer koncert tukajšnjega orkestra mandolin. Deževati je prenehalo ravno pravi čas in odpravila sva se proti angleški cerkvi (igreja inglesa), ki je zanimiva že sama po sebi, kjer je bil napovedani koncert. Okrogla stavba z zelo visoko kupolo, znotraj so krožne arkade, akustika pa odlična. Bilo je nabito polno že dosti pred začetkom, čeprav vstopnice niso bile poceni. Z mandolinami, kitarami in dvema kontrabasoma so godci ustvarili vtis orkestra z vsemi instrumenti. Neverjetno! Na koncertu sva res uživala. Orkester sestavljajo stari in mladi, mladih je več, najmlajši je imel kakšnih sedem let. Po koncertu sva se sprehodila po praznem mestu, ker je bil prav lep večer.
Današnji dan sva začela v starem delu Funchala, najprej sva šla spet na tržnico, nato pa od enih do drugih poslikanih vrat. V enem prihodnjih prispevkov bom iz fotk naredila slikanico, tokrat priložim samo eno. Danes sva za kavo (pravi močni espresso) dala samo 80 centov, pa še prijazen natakar naju je podučil, da se ji reče bica (izg. bika). Da vrže tudi bika (da si lažje zapomniš). Takšno pijejo domačini. Torej naročiš: "deuš bikaš por favor", če nisi prehud štor, pa dobiš dve skodelici prave aromatične močne črne kave.
Na mestni promenadi sta dva fanta razkazovala orla in sokola, s katerima so se fotografirali turisti. Čudna atrakcija, ubogi živali.
Aja, tudi za danes je bilo napovedano sončno vreme, pa naju je nebo prvič stuširalo že tik pred tržnico. Nato pa še trikrat. Nenadoma se izza hriba pripelje črn oblak, nas na hitro namoči in že ga ni več. Živahni oblaki, ni kaj.
No, tudi midva danes nisva bila preveč pri miru. Napotila sva se v Camaro de Lobos, do tja naj bi bilo po promenadni poti ob morju za dobro uro hoje, je rekla gospa na turističnem uradu. Po moje sama še nikoli ni šla peš. Tja in nazaj sva šla skozi park Santa Catarina. Tja grede sva gledala labode in mavrico v vodometu, nazaj grede pa sva pred casinojem opazila kip nekdanje avstoogrske cesarice Sisi, ki je na Madeiri preživala več mesecev. Menda tukajšnja klima dobro deluje tudi zoper depresijo. Verjamem.
Za pot sva v eno stran porabila 4 ure, ker sva nekajkrat zašla, vmes pa sva slabo urico vedrila v simpatičnem lokalčku tik ob morju. Zatem je močno pihalo, zato sva bila ob prihodu v Camaro de Lobos presušena skoraj tako kot ribe, ki so se sušile na eni od bark. Obešene so bile na vrvico kot perilo, vsaka pa napeta na dveh lesenih palčkah. Veter jih je močno premetaval, vmes pa jih je namočil dež in tako naprej brez prestanka. Ne vem, koliko časa jih tako sušijo, jih je bilo pa lepo videti iz barčka na obali. Tod je v letih po vojni menda posedal tudi Churchill in risal barvite čolne. Ga čisto razumem. Midva sva si ogledala lokalno kapelico, v katero naju je povabil mežnar, nama odprl vrata na kor, da sva imela boljši razgled po kapelici in z vrha tudi ven v zaliv, ter se razveselil drobiža, ki ga je dobil za to. V kapelici so stene polne slik z ribiškimi motivi.
Camara de Lobos je drugo največje mesto na Madeiri, videla sva samo stari del, nekdanjo ribiško vas spodaj ob morju, ker je sicer mestece razpotegnjeno visoko v hrib.
Nazaj grede nama je na vso moč pihalo v hrbet, da naju je kar nosilo, ko sva stopala po brvi, speljani nad morjem. Pripodil se je spet črn oblak ... nadaljevanje poznate. Morje se je obarvalo od modro črne do vijoličaste in zelene, dokler ni tik ob obali dobilo barve in oblike rahlo stepenega jajčnega beljaka. Penilo se je in špricalo kot za stavo. V zraku so pršele mikroskopsko majhne slane kapljice. To bo za zdravje! Oblak naju je pregnal pod streho barčka jahting kluba , ki je postavljen tik nad morsko gladino, da je kdaj pa kdaj morje pljusknilo skoraj do nas. Lahko bi kar sedela, ga gledala in poslušala, a je bilo treba počasi domov. Kakorkoli, doma sem pogledala na zemljevid in izkazalo se je, da sva na tem sprehodu prehodila 20 km, po 10 v vsako stran ter še dodatke za vse napačne smeri. Bil je lep dan.