Madeira je otok večne pomladi. Tako piše v vsakem prospektu o tem portugalskem otoku. Če je to res, še ne vem, ker sva prispela skoraj v mraku, glavno mesto Funchal pa sva si ogledovala v temi.
Grem po vrsti.
Odhod iz Lj. v Benetke ob 6h, Go opti soliden kot vedno. Letalo portugalske družbe TaP odletelo ob 12.30 po voznem redu. Postregli so nam nekakšno musako iz pire krompirja in blitve z dodatkom nečesa, kar bi bila lahko govedina. Poplaknjeno s kozarcem portugalskega rdečega vina niti ni bilo slabo. V Lizboni sva gledala, kako servisirajo naše letalo za Madeiro. Najinih torb ni bilo videti. Pa sta vseeno prišli hkrati z nama na cilj, medtem ko je skupina Nemcev dejansko ostala brez prtljage. Torej bova to izkušnjo morda dobila kdaj drugič. Pristanek v Funchalu je bil malo nenavaden. Ko je že kazalo, da se bomo podrsali po morski gladini, ker drugega ni bilo videti, smo se dotaknili pristajalne steze, ki je podaljšana v morje. Predtem nas je zaradi vetra še malo premetavalo.
Gospa na Evropcar, kjer sva najela avto, je bila prijazna. Namesto naročenega najmanjšega (in najcenejšega) citroena sva za isto ceno dobila laguno. Tudi prav.
Hotel Albergaria Catedral (poudarek na zadnijh zlogih) je čisto v centru Funchala tik ob katedrali. Na sobo se bo treba še navaditi, ni nek preseżek, slaba tudi ne. Zelo čista je, umetne roże pa sva pospravila pod mizo.
Potem sva šla malo naokoli. Najprej na zaslužen kozarec vina. In na klepet po skypu s Katarino, česar sva se obe že nekaj časa veselili. V holetu deluje wifi v recepciji in baru, zunaj pa v nekaterih lokalih, ta v bližini hotela je že eden od njih.
Malo sva se sprehodila po praznem večernem mestu. Nekatera drevesa so zelena, druga v bujnem cvetenju, platane imajo suho listje kot bi bila jesen. Kakšen letni čas je torej tukaj? Bo treba počakati, da se zdani. Zaenkrat čakava receptorja, da ob polnoči konča svojo službo in naju odpelje do hotelske garaže, ker je pot do tja menda neverjetno zapletena.
Izkazalo se je, da res ni preveč enostavna, ker je Funchal preplet enosmernih cest. Spotoma nama je receptor rekel, da ne ve, kaj bova tukaj počela dva tedna, ker sta dva dneva in pol dovolj, da vidiš cel otok. No, bomo videli, če je res tako.
Aja, pomlad. Termometer kaže ob polnoči 18 stopinj, jopica se prav prileže.
P.s.: Ta prispevek je bil napisan 7. marca, ob prihodu na Madeiro. Ne vem, zakaj se je sam premaknil na 21. marec, začetek pomladi. Zagotovo je vmes človeški faktor (jaz), a sem to naredila nezavedno in tudi popraviti na stari datum ne znam.
Grem po vrsti.
Odhod iz Lj. v Benetke ob 6h, Go opti soliden kot vedno. Letalo portugalske družbe TaP odletelo ob 12.30 po voznem redu. Postregli so nam nekakšno musako iz pire krompirja in blitve z dodatkom nečesa, kar bi bila lahko govedina. Poplaknjeno s kozarcem portugalskega rdečega vina niti ni bilo slabo. V Lizboni sva gledala, kako servisirajo naše letalo za Madeiro. Najinih torb ni bilo videti. Pa sta vseeno prišli hkrati z nama na cilj, medtem ko je skupina Nemcev dejansko ostala brez prtljage. Torej bova to izkušnjo morda dobila kdaj drugič. Pristanek v Funchalu je bil malo nenavaden. Ko je že kazalo, da se bomo podrsali po morski gladini, ker drugega ni bilo videti, smo se dotaknili pristajalne steze, ki je podaljšana v morje. Predtem nas je zaradi vetra še malo premetavalo.
Gospa na Evropcar, kjer sva najela avto, je bila prijazna. Namesto naročenega najmanjšega (in najcenejšega) citroena sva za isto ceno dobila laguno. Tudi prav.
Hotel Albergaria Catedral (poudarek na zadnijh zlogih) je čisto v centru Funchala tik ob katedrali. Na sobo se bo treba še navaditi, ni nek preseżek, slaba tudi ne. Zelo čista je, umetne roże pa sva pospravila pod mizo.
Potem sva šla malo naokoli. Najprej na zaslužen kozarec vina. In na klepet po skypu s Katarino, česar sva se obe že nekaj časa veselili. V holetu deluje wifi v recepciji in baru, zunaj pa v nekaterih lokalih, ta v bližini hotela je že eden od njih.
Malo sva se sprehodila po praznem večernem mestu. Nekatera drevesa so zelena, druga v bujnem cvetenju, platane imajo suho listje kot bi bila jesen. Kakšen letni čas je torej tukaj? Bo treba počakati, da se zdani. Zaenkrat čakava receptorja, da ob polnoči konča svojo službo in naju odpelje do hotelske garaže, ker je pot do tja menda neverjetno zapletena.
Izkazalo se je, da res ni preveč enostavna, ker je Funchal preplet enosmernih cest. Spotoma nama je receptor rekel, da ne ve, kaj bova tukaj počela dva tedna, ker sta dva dneva in pol dovolj, da vidiš cel otok. No, bomo videli, če je res tako.
Aja, pomlad. Termometer kaže ob polnoči 18 stopinj, jopica se prav prileže.
P.s.: Ta prispevek je bil napisan 7. marca, ob prihodu na Madeiro. Ne vem, zakaj se je sam premaknil na 21. marec, začetek pomladi. Zagotovo je vmes človeški faktor (jaz), a sem to naredila nezavedno in tudi popraviti na stari datum ne znam.
 |
| Prvi pogled z letala na Madeiro |
 |
| Funchal, Praca do Municipio |
To bi bil otok zame, 2 dni ogledov, potem pa 12 dni iskanje zakladov, ha, ha, ha.
OdgovoriIzbrišiLp Tomi