Madeira, Porto Moniz

Danes zjutraj je nad nami visel črn oblak, poln vode, vremenska napoved pa je napovedovalala sončno. Komu verjeti, oblaku ali vremenski napovedi? Odločiva se za vremensko napoved, seveda. Odpeljala sva se do Ribeirra Brava in nato skozi tunel na sever otoka do Sao Vicente, kjer naju je pozdravilo sonce. Ves dan je bilo sončno in toplo, bolj kot kadarkoli te dni. Prav vroče. Oblak je odplaval nekam drugam.
V Sao Vicente sva zavila levo ob obali in se najprej ustavila v vasi Seixal. V tem kraju ima vsaka hiša posajeno vinsko trto, s katero v času trgatve tudi trgujejo. Zdaj niso začeli še niti z obrezovanjem trte. Pravzaprav so na Madeiri letni časi podobni našim, le temperaturna nihanja so precej manjša. Krompir pa imajo vseeno že pripravljen, da ga izkopljejo. Torej so ga sadili enkrat januarja? Mogoče za novo leto? Pravzaprav ne vem, kako je s to večno pomladjo tukaj, ki jo tako opevajo. Vse je živo zeleno, cvetja pa v tem času ni na pretek, bolj popki. Pomlad pač.
Parkirala sva zgoraj v vasi, nato pa se spustila po klancu v pristanišče. Na obali iz črne mivke, primerni, da kaj narišeš, je restavracija, kjer sva na terasi spila kavo. Vse je bilo pripravljeno za večjo skupino gostov, verjetno avtobus. Preveliko za naju. Prisopihala sva spet nazaj na vrh hriba do avta in se odpeljala naprej do Ribeirra Janela, kjer je edini kamp na otoku. Cesta poteka skozi tunele, ki si sledijo drug za drugim, ves čas pa se vidi tudi staro cesto, ki je zaprta za promet, ker je prenevarna, nanjo pada kamenje s hribov. V Ribeirra Janela v morju tik ob elektrarni štrlijo iz morja zanimive špičaste skale, na obali pa so pod kipom device Marije v steno zakopani kamni z "večnimi" zaobljubami zaljubljencev. Zanimivo, kako nekaterim besedna obljuba ne zadostuje, pač pa je treba dodati še neko zunanje dejanje.
Ravno v času kosila sva se pripeljala v Porto Moniz. Med vulkanskimi skalami so narejeni bazenčki, v katerih nekateri tudi plavajo, ker je morje mirno in verjetno tudi toplejše. Na obali so tudi številne restavracije in v eni od njih sva se ustavila za kosilo. Espada s pečeno banano, kuhanim krompirjem in rižem, naribano surovo zelenjavo in čokoladnim musom za poobedek je bila menu dia (dnevni meni) za ceno 6,5€. Čisto v redu. Potem sva se sprehodila še dol do pomola, kjer so lovili ribe. Eden od postavnih fantov je imel odličen ulov, tri ogromne ribe, ki jih je menda ujel s puško. Rad se je nastavil za fotografiranje.Sebe in rib.
Kavo sva spila v barčku sredi serpentin proti Santa Madaleni, od koder je prav lep razgled na Porto Moniz. V mestu imajo tudi akvarij, če koga to zanima.Naju ni.
Iz Porto Moniza sva nadaljevala po že znanih poteh, na katerih naju je zadnjič zajel oblak. Danes je bilo jasno in zato lep razgled. Ustavila sva se pri svetilniku v Ponta del Pargo in si ogledala (zadnjič zaprto) fotografsko razstavo, zatem pa sva se ustavila še pri cerkvici v Faia da Ovelha, ki je bila zadnjič ovita v oblak. Stoji na lepem mestu strmo nad morjem. Blizu nje mi je padla v oči stara banja, ki jo očitno uporabljajo za ognjišče. Fino je, če so ljudje iznajdljivi.
Pot sva nadaljevala po ozki prepadni cesti nad morjem. Najprej sva se ustavila v Bar poncha v Paul do Mar, kjer nama je lastnik bara pokazal, kako se naredi poncho: sok enega dela limone in treh delov pomaranče precedi in zmeša z medom, doda alkohol iz sladkornega trsa (beli rum) in prešprudla z leseno šprudlo. To je vse. Okusno in malo hinavsko, ker alkohola ne čutiš takoj. Ko sva se vračala k avtu, sva naletela na družino, ki je na vrtu pred svojo hišo igrala domino. Zelo ognjevito. Domine so bile iz keramike in je prav pokalo, ko so jih zviška metali na mizo. Zmagala je mama. Menda je nasploh dobra v tej igri, so rekli prisotni gospodje. Nekaj časa sva jih gledala in malo kibicala, kar je vse zabavalo.
Pri odcepu za Jardim do Mar nisva bila enotna, za kateri kraj pravzaprav gre. Zakaj bi ugibala? Še enkrat se zapeljeva dol v vas in sedeva v lokal Joe's bar, kjer sva se zadnnjič ustavila. V baru ni bilo nobenega dvoma več, za kateri kraj gre. (Meni najbolj luškana vas na otoku.) Lepo na izi se da posedati v tem baru. Nisva bila edina. Skupina starejših Angležev je bila že prav udomačena. To je kraj, kamor lahko prideš za dalj časa na počitnice in napišeš knjigo. Neverjetno, koliko takih krajev že poznam, knjige pa ni napisane še nobene, haha. Kraj bi bil primeren tudi za slikanje (eno domačo slikarko sva zadnjič obiskala), in še za marsikaj.
Ker se je počasi povečerilo, (povečerilo, kot je nekoč napisal petletni B), se do doma nisva več ustavljala. V mraku sva zavila na parkirišče ob trgovskem centru Dolce Vita in se čez mestni park namenila proti domačemu hotelu. V mestu je polno turistov, ki se lagodno premikajo od ene do druge turistične točke. Prijeten pomladni večer je.

Plaža v Seixalu

Seixal

Ribeirra Janela

Porto Moniz, vulkanski bazeni

Porto Moniz

Vse na enem krožniku, od ribe do pečene banane

Dober ulov v Porto Monizu

ribiča

Porto Moniz

Faia da Ovelha

Domine, zmagala je mama

Madeira, južna obala

Čeprav je Madeira majhen otok, še nisva prišla naokrog. Danes sva si za cilj zadala ogled južne obale od Funchala do Porto Moniza čisto na zahodu, a nisva prišla do tja. Je zmanjkalo časa.
Najprej sva se ustavila v Ponta do Sol, ki je pravzaprav vas ob morju. No, mogoče majhno mestece. Imajo restavrirano hišo starega očeta ameriškega pisatelja Johna Dos Passosa in njegov kulturni center. To dvoje sva spustila. Sva se pa sprehodila do morja, občudovala masivne lesene mize pred hotelsko kavarno ter šla v mali barček na jutranjo kavo. Nato pa se med rosenjem odpeljala naprej v Calheto, največje mesto južne obale, od katerega sem preveč pričakovala. Mestnega jedra pravzaprav ni, je samo promenada ob morju, zgoraj na klifu, od koder je lep razgled, pa je postavljena Casa das Mudar, umetniški center. Prav zdaj je v mrtvem teku, ker so eno razstavo zaprli, nove pa še ne postavili.
Zato pa sva bila nagrajena z obiskom naslednje vasice, pravzaprav dveh. Najprej sva se ustavila v Jardim do Mar, kjer so uličke komaj dovolj široke, no ja ozke, za dve šlank osebi. Torej sva hodila drug za drugim. Vse so lepo tlakovane, vzpetine so nekaj vmes med stopnicami in navadnim klancem. Okrogle stopnice bi bil pravi izraz. Kjer se pot vsaj malce razširi, so postavljeni lonci z rožami. Ob morju je tlakovana promenada, proti morju zaščitena z nizkim zidom, onkraj katerega penasti valovi oblivajo črne kamne na obali. Eden od domačinov nama je priporočil Joe's bar in ni se zmotil. Dobra je bila dušena govedina in še bolj riba, espada. Priloga je bila v obeh primerih enaka: malo solate in gora pečenega krompirja. Obiskala sva tudi luškan atelje lokalne umetnice, kavo pa sva spila v naslednji vasi Paul do Mar, ki ni tako strnjena, pač pa razpotegnjena vzdolž obale. Za kavo in kozarec vina sva plačala le 1,40€.Včasih so tukajšnje cene res presenetljivo nizke.
Od tu naprej se poti ne da nadaljevati ob morju, pač pa gre ozka in vijugasta cesta spet strmo v hrib, dokler nisva navsezadnje prišla v oblak. Videlo se ni nič. No ja, nekaj metrov že. Po tablah sodeč sva prevozila nekaj vasi, ne da bi kaj videla in zares vedela, kje sploh sva. Ustavila sva se šele v Ponta do Pargo, kjer je svetilnik. Najprej sva ga v megli zgrešila in se ustavila na razgledni točki, s katere se ni videlo nič razen gostilne v lepi hiši takoj zraven. Spila sva poncho, to je tradicionalen koktajl iz marakuje. Prijazna lastnica me je nahecala za kao odlično domačo sladico, ki se je izkazala za navaden marmorni kolač. V nadaljevanju sva našla tudi svetilnik, do katerega se pride skozi tunel. Ne stoji ob morju pač pa dobrih 300 metrov nad njim. V svetilniku je stalna fotografska razstava, ki so jo ob najinem prihodu ravno zaprli za ta dan. Za hip se je skozi oblak naredila luknja, da sva videla turkizno morje daleč spodaj, nato pa naju je spet ovila gosta vlažna meglica.
Zaradi pozne popoldanske ure sva Porto Moniz pustila za drugič in se odločila za povratek čez Boca da Encumeada in Serra da Agua, to je dobrih 1000 metrov visoka planota.
Ko sva se dvignila dovolj visoko, sva prišla nad oblak. Uauu, zgoraj modro nebo, vse naokrog špičasti vrhovi in divje zeleni pašniki, spodaj pa puhasta belina, skozi katero je kdaj pa kdaj pokukako morje, ker se je oblak kar hitro vrtinčil in spreminjal smer. Sprehodila sva se ob levadi, ki jo je ožarjalo toplo popoldansko sonce, bila je zelo prijetna svetloba. Pogovarjala sva se, da mogoče narediva daljši pohod tod okrog enkrat v prihodnjih dneh, ker je bilo res lepo. Čisti mir in popolna tišina. Videla sva dva orla, ki sta plavala visoko zgoraj, preden sta pikirala na nekaj, kar sta zagledala v globeli. Imenitna lokacija nad oblaki je bila ravno pravšnja za enega brdza. Za Sašo.
Po vijugasti cesti sva se spustila v dolino, v že znano Ribeiro Bravo, ter se po avtocesti vrnila v Funchal.
Za jutri napovedujejo dež. Tako bo morda prišel na vrsto tudi kakšen muzej in/ali vinska klet v Funchalu.

Ponta do Sol, levo hiša deda Johna Dos Passosa

Calheta

Jardim do Mar

Jardim do Mar, 1

Jardim do Mar, 2

Jardim do Mar, v ozadju Paul do Mar

Atelje v Jardim do Mar

Paul do Mar

Ponta do Pargo, svetilnik

Pogled k morju s svetilnika Ponta do Pargo

midva

Brdz na Serra de Agua

Serra de Agua

Serra de Agua, 1