08. maj 2012

8. maj: Verdelha - Azambuja

Današnji dan je bil naporen, ne morem nič drugače povedati. Vreme dobro, zjutraj oblačno, popoldne pa sončno, da naju je spet opeklo. Štartala sva ob 8.30, hodila do 7h zvečer, nato pa še eno uro iskala prenočišče. Lahko bi spala pri Bombeiros voluntarios, v 5 nadstropju gasilskega doma s sanitarijami v pritličju, kar nama ni preveč dišalo. Na koncu sva s pomočjo domačink in dveh Francozov našla sobo s kopalnico za 30 evrov. A po vrsti.
Zjutraj sva spet malo tacala po blatu, kasneje pa zelo veliko po skrajnem robu zelo prometne ceste, zadnjih 10 km brez prestanka. Bolje je hoditi po desni strani, ker te piš kamiona povleče za sabo, na nasprotni strani pa te ustavlja. Hja, tudi takšne čudne izkušnje pridobivaš na tej poti.
Najlepši je bil postanek v Vila Franca de Xira,Vila Franca de Xira kjer sva si na tržnici kupila kilo sladkih jagod in jih kar tam pojedla. Gledala sva ribe v ribarnici, zelo sveže, ker je ena (jegulja?) skočila iz škafa in začela vijugati med našimi nogami, dokler je ni prodajalka ujela in vrgla nazaj. Najprej sem mislila, da je kača, jojprejoj.
Kava stane v barčkih na podeželju 60 centov, pivo 80. Juha pa en evro. Imajo jo skoraj v vsakem lokalu z dvema mizama, jedla sva že vsaj 4 različne. Torej lačna tukaj ne bova.
Ko sva copacopa po asfaltni cesti, sva dolgo čakala na primerno mesto, kjer bi se lahko usedla in sezula čevlje, dokler se nama želja ni uresničila na klopci avtobusne postaje. Ob tem sva se milo spomnila zelenega tihožitja gostoljubne brezjanske utice (pozdrav Juši in Andreju ter posebej Maci).
Drugače pa na vsakem koraku ugotavljava, kakšno odlično portugalščino je zadnjič demonstriral Janez. Tukaj jo razumeva približno toliko kot sva njega, torej nič. A vsak dan se naučiva kakšno novo besedo. Danes je ena od njih karimbo (carimbo), kar pomeni žig.
Alhandra ob reki Tejo
Vila Franca de Xira, luštno mestece, znano tudi po bikoborbah
Obrežje reke Tejo
Lepa stara tržnica v Vila Franca de Xira
Spomenik bikoborcu - ali morda biku?
Ob takih barvah se korak kar sam upočasni
Počitek na avtobusni postaji. Kje je zelena brezjanska utica?
Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

8 komentarjev:

  1. Kolk je to dobr, da vaju lahko takole spremljam. Uživam in še enkrat uživam, se režim in trpim z vama. Tebi, Danica, pa se vidi, da si profi, kar se pisanja tiče. Močno vaju objemam, oba.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kolk je to dobr, da pišeš blog! Spremljam vaju, se režim in trpim z vama. Tebi, draga Danica, pa se vidi, da si profi, kar se pisanja tiče! Le pogumno naprej, tudi za tiste, ki smo ostali doma. Vaju toplo objemam.

    OdgovoriIzbriši
  3. Da ne bosta samo Saša in Boštjan pisala komentarjev, se tokrat oglašam še jaz. Ko prebiram napisane vrstice, se mi včasih zazdi, da del poti prehodim z vama. Edina razlika je potem na koncu, ko jaz običajno rečem: Helena servežaš, por favor:). Fajn hodta.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hahaha bravo Tomi, vedno najdeš iztočnico za pivo!

      Izbriši
    2. Midva pa si včasih zvečer, potem ko si noge zmasirava z justom, privoščiva vinho tinto ali vinho blanco.

      Izbriši
  4. Dragi, ki ste doma, pogosto vas "opravljava", a samo v pozitivnem smislu, če se zelo matraš, ni prostora za slabe misli.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vidva nas kar orpavljajta, tudi mi vas (no vsaj zase lahko rečem). Vsak trenutek izkoristim, da lahko povem kakšna carja sta in kje se potepata. Vsi so navdušeni. Ja ja, le kako ne bi bili!

      Izbriši

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...