11. maj 2012

10. maj: Santarem - Azinhaga

Pišem v postelji iz 18. soletja, kolikor je stara tudi hiša, v kateri bova prenočila, potem ko sva se naplavala v bazenu ter okrepčala v lokalni gostilni. Me je nemara zadela sončarica? Ne, nič takega, vse je res.
Sonce se je danes sicer trudilo na vso moč, po moje zato, da bi sleklo Portugalce, ki še vedno hodijo v debelih puloverjih in zimskih škornjih, a tudi 30 stopinj ni bilo dovolj. Ženske ostajajo v zimskem obuvalu, moški pa v bundah. Midva sva dostojno slečena kar znosno premagovala kilometre (26), F je rekel, da imava verjetno vgrajena notranja motorja na sončno energijo, ki naju poganjata naprej.
Iz Santarema sva se odpravila zelo počasi. Najprej sva si na tržnici kupila dve vrečki jagod ter jih počasi uživala na klopci pred katedralo. Poleg naju  je imel svoje delovno mesto lokalni čistilec čevljev, ki je pozdravljal mimoidoče - morebitne stranke. Tudi midva sva začela oprezati, če so kakšni čevlji potrebni čiščenja, a so šli vsi že od doma primerno negovani.
Mimo je prišla prva romarka za Santiago, ki sva jo srečala na tej poti. Starejša gospa iz Muenchna se je z avtobusom pripeljala iz Azambuje, pritoževala se je nad vročino in pomanjkljivimi oznakami, a je šla kljub temu naprej peš, ker sva jo čez 15 km opazila spečo na klopci pred slaščičarno.
Midva sva obiskala še nekaj lokalnih apotek, postajava prava strokovnjaka za oskrbo žuljev, nato sva spila kavo in natočila vodo, ker sva se spet napotila na 15 kilometrsko cesto brez.
Poleg paradižnika sva danes opazovala še rast drugih poljščin: bučk, melancan, krompja, paprike in celo trte. Srečala sva Antonia, ki se je s traktorjem peljal škropit vinograd; ustavil se je, takoj ko naju je opazil. V Pensilvaniji je 23 let delal v gradbeništvu, zdaj pa doma kmetuje, s traktorjem je njegovo delo lažje kot prej, obogatel pa v Ameriki ni. Na Portugalskem zadnje 3 mesece ni padla ni kaplja dežja, minuli ponedeljek pa vse naenkrat (to blagodat mokrote sva imela čast spoznati na svoji koži). Na koncu je rekel, da sva mu polepšala dan; verjetno zato, ker je po dolgem času lahko vadil angleščino, oz. amerikanščino. Za Slovenijo še ni slišal.
Do prvega bara sva po 15 km prišla čisto premočena (pa ne od dežja) ter se z nahrbtnikoma na rami s težavo prerinila v lokal, ker so imeli zelo ozka vrata. Za izstop čez dobro uro je eden lokalnih junakov vzel kamen in razbil zarjaveli rigelj ter nama vrata na široko odprl. Hja, takole od enega do drugega simpatičnega dejanja spoznavava portugalsko gostoljubnost.
Omenila sem že nizke cene na podeželju, a si zaslužijo ponovno omembo. Včeraj sva pri Rosi v Reguengu za malo pivo, kavo in pollitrsko limonado plačala 1,30 evra. Več ni hotela. Iz neznanega razloga pa visoko za tukajšnje razmere cenijo sardelice, ki jih prodajalo na kose (po 0,40 vsako).
Danes sva se na quinti (velikem posestvu) hladila pod najlepšo platano ever. Tako široke krošnje še nisva nikoli videla. Potem sva opazovala obiranje graha, ki ga že na njivi tudi izluščijo iz stroka. Vse strojno. Midva sva si ga 200 metrov, kolikor sva hodila ob njivi, luščila lastnoročno. Zelo sladek je bil.
Na koncu pa pride najlepše: vasica Azinhaga (izg. Ansnjaga) malo pred Golego, kjer je bil rojen Nobelov nagrajenec za književnost José Saramago. V vasi imata starejša zakonca prijeten penzion Casa da Azinhaga, omenjen na začetku, kjer sva edina gosta. Ker sva se vnaprej odpovedala zajtrku, sva dobila 50 odstotni popust. Za udobje hiše z dušo (in bazenom). Tukaj se počutiva zelo domače, morda zjutraj pred odhodom še enkrat skočiva v bazen.
Porta da Santiago v Santaremu

Quinta Cruz de Legna

Santarem

Spust iz Santarema skozi gozd


Kip Nobelovega nagrajenca Joseja Saramago v Azinhagi
Casa da Azinhaga s cestne strani
Vale de Figueira
Santarem katedrala in romarka iz Nemčije
Casa da Azinhaga z dvoriščne strani
Na poti iz Santarema v vinograd
Balkon z golobom
Kletno okno v Santaremu
Casa da Azinhaga, a ni lepa?
Nič ni imel proti fotografiranju, a ni hotel niti kave niti piva.
Čevlje bi rad čistil, pa ni nič strank
Santarem. Kaj je danes novega?
Santa Maria da Alcacova
Casa da Azinhaga, prijetno hladna soba v stari hiši
Antonio je služil denar v Ameriki.
Azinhaga, Capilla del Espiritu Santo
Tržnica v Santaremu
Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

4 komentarji:

  1. Danica, Krištof mi je povedal za tale blog. Res sem vesela, da sta se ponovno odločila za po(ovanje). Z veseljem bom spremljala vajine dogodivščine in cedila sline.
    Uživajta!
    Mojca

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mojca, navadno imata vidva dojenčka, ko sva midva na poti. Letos sva štartala malo prej, ne?

      Izbriši
  2. Uau, 'ever'! Ever si rekla?! Najlepšo platano ever. Sej ne morm verjet....uau!!! Bravo mami, way to go :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hja, čak, da začnem po portugalsko...

      Izbriši

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...