27. maj: Rubiaes- Valenca

V nasprotju z napovedjo je zjutraj deževalo. Perilo, ki se je sušilo zunaj, je bilo še malo vlažno. Žal nimava s sabo vrvice in nekaj ščipalk, s čimer bi problem sušenja pogosto lahko rešila kar v sobi. Pa ne le to, v kombinaciji z že omenjeno ruto lahko z vrvico in ščipalkami ustvariš nekaj zasebnosti v skupinskih spalnicah, kadar so ležišča zelo blizu skupaj. Letos sicer nimava teh težav, ker so se skupinska prenočišča, albergi, pojavila šele zdaj, prej jih sploh ni bilo. Namig je namenjen Mileni, ki jo gotovo malo že daje "rajzefiber" pred odhodom na Camino Frances, tam pa je v tem času pričakovati zelo veliko romarjev in polna prenočišča. Milena, še tanke tekaške rokavice vzemi s seboj, zelo zgodaj zjutraj ali v dežju tako lepo pogrejejo roke.
Tukaj ne vstajamo prav zgodaj, pri zajtrku ob 7.30 se nas je zbralo vseh osem, ki smo spali v O Repouso do Peregrino: poleg naju še Werner, Gisela in Bernhard, par Avstralcev in Kanadčan. Pestra družba in glasen pogovor, čisto drugačna scena kot sva je bila do sedaj vajena na tej poti. Kasneje sva na poti in v barih srečevala še številne druge pohodnike, nekatere glasne, druge bolj zazrte vase, take, ki raje hodijo sami.
Ker naju je danes čakalo samo 17 km, sva druge puščala naprej, hodila počasi in se pogosto ustavljala. Vmes sva se oblačila in slačila, ker je bilo vreme zelo nestabilno, pot pa lepa, kamnita, med zelenjem, ob vodi, brez hudih vzponov. Tablo, ki je vabila na menu peregrinos, sva posebej fotkala ob misli na Alenko, da se ji obudijo lepi spomini.
Prav uživala sva na današnji poti. Pozdravljala sva redke domačine, ki so se že prikazali iz hiš. Možakar na nekem vrtu naju je poklical bližje in nalomil nekaj vej češnje hrustavke. Joj, kako debele in sočne so bile, še kar nekaj časa sva se sladkala z njimi.
Ob vstopu v Valenco, zadnje portugalsko mesto ob meji s Španijo, sva se ustavila v churasquerii, to je lokal, kjer pečejo perutnino, prodajajo tudi za sabo. Piščance na nek način prej sploščijo (obtežijo?) in pred peko marinirajo. Že nekaj časa naju je mikalo, da bi jih enkrat poskusila. No ja, čisto v redu perutnina, a nič posebnega, kura kot kura.
Valenca je stara trdnjava z mestnim jedrom, okoli katere je zraslo moderno mesto. Trdnjavski zid je zelo dobro ohranjen, staro mesto pa obnovljeno, polno lokalov, trgovinic, ozkih ulic. Danes je nedelja, zato se je sprehajalo veliko družin, trgovine pa so bile odprte. Tudi midva sva se počasi sprehajala po slikovitih uličkah ter posedela na soncu. Ja, to se je res spremenilo, zdaj celo iščeva sonce, prej sva pa bežala pred njim.
Namesto večerje v restavraciji sva si naredila "poslovilca" od Portugalske kar v sobi. Kupila sva nekaj sira in steklenico dobrega vina tinto iz Doura ter se spomnila nekaterih trenutkov v zadnjih treh tednih, ki jih ne bova prav zlahka pozabila, tistih najlepših pa nikoli.

Ker jih ni mogel hitro natrgati, nama je nalomil vej s češnjami.

Preko mostu, spet in spet.

Prijazen gospod s češnjo.

Valenca, v starem mestu za trdnjavskim obzidjem

Valenca

Most

Slastne hrustavke

Valenca je polna trgovinic.

Meni za romarje

Valenca je lepo obnovljena.

Valenca, trdnjavski zid