Tale post pišem že drugič, ker se je včeraj nekaj zataknilo pri nalaganju, vse se je sesulo in zbrisalo, zato bo krajši, ker se mi ne da dvakrat isto pisati.
Ves dan sva se srečevala z oblaki, enkrat puhastimi, belimi, izza katerih je sijalo sonce in drugič črnimi, polnimi vode, ki so grozili, da naju bo zalilo. Imela sva kar srečo, da naju ni pošteno namočilo, a ves dan sva oblačila in slačila dežna oblačila in nekajkrat tudi vedrila. Ko ves dan gledaš v nebo in oblake, ti pride na misel tudi kaj takega.
Oblak,
zdaj mehko bel, zdaj črno črn,
si angel ali si vrag?
Ustavi se, zakaj si tak?
Sem tak kot prej in zdaj in vse naprej.
Sem ti, sem on.
Sem jaz.
Zapri oči; sem tvoj obraz.
Že dolgo pred mestom Oliveira se je slišala glasba, ki je napovedovala velik dogodek. Prišla sva na fešto starih običajev. V središču mesta se je trlo ljudi in naju je kar posrkalo. Ulice so bile zaprte za ves promet in zasedene s stojnicami, na katerih je bilo vse mogoče. Povsod glasba, mladi so bobnali, prodajalci vabili k nakupu, rokodelci so oživljali stare običaje. Na velikem odru, postavljenem na trgu, se je ves čas plesalo in pelo. Ob tem pa je potekala veselica, povsod so ponujali dosti hrane, kuhali so v kotlih in pekli na odprtem ognju, vse tako kot včasih. Pila sva sangrijo iz belega in penečega se vina z malinami (mmmm), jedla caldo verde in srkala rdeče vino iz glinenih skodelic. Ljudje so naju ogovarjali, se pogovarjali z nama, spraševali o poti, od kje sva, eden je vedel za Bled. Bili so zelo prijazni in dobrovoljni.
Do naslednjega kraja je še 3-4 ure hoje, oblaki grozijo, da se bodo razpočili, zato se odločiva ostati in prenočiti v tem mestu, a sva se znašla pred zaprtimi vrati penziona La Salette. Neka gospa naju je opazila in povedala, da je penzion zaprt, ker je lastnik umrl. Nato je tekla po fanta (Luis), ki je znal angleško, zapustil je svoj lokal, da naju je spremil vse do drugega penziona, ki je bil tudi zaprt. Lastniki so bili verjetno na veselici, a se na telefon niso oglašali. Tudi gasilci so imeli zaprto. Za druga prenočišča v mestu pa nisva vedela. Izgledalo je precej prezupno, a na caminu nikoli ni docela brezupno. Seveda tudi v življenju ne, čeprav kdaj tako zgleda. Nazadnje sva dobila sobo v Hotelu Dighton****, na katerega zaradi visoke cene prenočišča sprva sploh nisva računala, a so nama ponudili special pilgrim price 55€ za oba za sobo z zajtrkom.
Kako je pasala vroča peneča kopel pa postelja je dvakrat širša od vseh doslej! To res ni preveč asketsko, a kaj bi se pritoževali!
 |
| Će daž? (Bo deževalo?- po istrsko, ravno spomnila sem se.) |
 |
| Oliveira, ples na odru in pod njim |
 |
| Oliveira, igreja Matrix de Sao Miguel |
 |
| Nizozemec Walter, nekoč biolog, danes pripovedovalec zgodb |
 |
| Oliveira, limone za okras |
 |
| Oliveira, stojnica s sangrijo, ki so nama jo prijazno ponudili |
 |
| Hotel Dighton, Oliveira |
 |
| Se mi je roka zatresla ali kaj? |
 |
| Obleke kot v starih časih |
 |
| Oblaki grozijo |
Draga Dani in Franci,
OdgovoriIzbrišikončno mi je uspelo in sem danes prebrala in pregledala vse fotografije.Tako živo pišeš,da se mi zdi kot,da sem z vama.No,sicer pa se tudi moj camino bliskovito približuje.Vse imam že pripravljeno,le rutico bom še dodala.Ves čas veliko mislim na vaju.Moja noga ni najboljše,čeprav že tri tedne hodim na neke terapije,vendar sem se odločila,da grem in vem,da bom zmogla.Srečno še naprej,čim manj žuljev in en velik objem
Milena
Milena, če si se trdno odločila, boš tudi uspela. Nikar se ne sekiraj na zalogo, če bodo težave, jih boš pač sproti rešila, saj si že velikokrat dokazala, da znaš. Živimo danes! Sicer pa zna razen rute se kakšna malenkost prav priti, se bom enkrat te dni razpisala o tem. Objem!
IzbrišiŽivjo!
OdgovoriIzbrišiDanes sva z Gašperjem malo prej doma, ker je bil pri ortodontu. Rekla je, da ima zelooo lepe zobke, da je vse ok - kar pa še ni, pa še bo.
Včeraj sem povabila lepšate in smo se zelo nasmejali vajinim dogodivščinam (prodajalka ljubezni, N, ZI bar..). Stvari se ti zgodijo, ko najmanj pričakuješ - ta stavek me je spremljal cel vikend.
Zadnjič se je moja mami zaklepetala s sosedo Sonjo in ta ji je povedala, da se je pred nekaj dnevi vrnila s potepanja po Portugalski. Najbolj je bila navdušena nad prijaznostjo Portugalcev. Pa sem se spomnila na vajina pripovedovanja...
Doma je sicer vse ok, dež spet pridno zaliva vrt. Strokovno mnenje (Anice) pa je, da letos povsod bolj slabo raste, ker je bilo vmes zelo mrzlo. Tako, da bo kar bo, če bo.
Uživajta!
Draga Nina, prav vesela sva tvojih komentarjev, vedno je kakšna konkretna novica od doma. Čudno, človek gre od doma, potem pa čaka vesti od doma...
IzbrišiIiiuuuu so mejhne slikce...kako vaju bomo pa zdaj videli? In občudovali vse zanimivosti s poti...
OdgovoriIzbrišiPost je sicer krajši (kot praviš), je pa zato začinjen s pesmico, uau!
Sem jih že povečala. Včeraj je nekaj nagajalo, pa semmislila, da zaradi velikosti fotk in sem jih zmanjšala. Upam, da so zdaj spet normalno velike.
IzbrišiJaaaaaaaaa take slike hočemo!!! Da vaju vidimo!!! Mami ti se pa še kr afnej, naj se vidi, čigava sem :)
IzbrišiSem si že mislil, da sta si v nedeljo vzela prost dan, ker do danes nisem zasledil vtisa s poti:)).
OdgovoriIzbrišiTehnične težave, upam, da prehodne narave.
IzbrišiSaj res, tukaj sva brala, da je bilv Italiji potres. Ste ga doma kaj čutili?
Js sm spala tok trdno, da tud če bi potres pršu osebno k men, me dal štuporamo in me tresel, ne bi čutila nič. Slike mam pa tko al tko prlimane na zid, da se nobena ni premaknila.
Izbriši