30. maj: Arcade - Cruceiro

Danes sva prišla v nov časovni pas, no, dejansko sva vstopila vanj že ob prestopu meje, a sva do danes zjutraj, ko naju je končno presvetlilo, koliko je ura, živela še po starem. Ko sva ob 7.30 (po najino) korakala skozi mesto, so se nekateri bari ravno začeli odpirati. Presenečena nad zgodnjim vstajanjem Špancev sva šla na kavo in za povrh dobila še kolaček in pouk o pravi uri, torej 8.30.
Spustila sva se dol do reke Verougo, prečila kamniti most in se začela strmo vzpenjati na hrib Canicouvo. Zjutraj je bilo še precej hladno, a se nikoli preveč ne oblečeva, ker se pot praviloma najprej vzpne v hrib in tudi tokrat sva se hitro zelo ogrela, tako da sva se kar razveselila vodnjaka, da sva se lahko odžejala. Malo naprej pa še nemškega para, ki je ravno pospravljal zajtrk. Potožila sta, da sta se včeraj vrnila v hotel daleč nazaj, a to so pač camino izkušnje.
Danes sva ves dan hodila gor in dol, a sva bila v dobri kondiciji, zato se niti nisva prav pogosto ustavljala. V pokrajinsko prestolnico Pontevedra, ki je kar veliko mesto, sva prišla okrog poldne, iz predmestja v center sva hodila dobre pol ure.
Mestno središče je zelo simpatično, številne arkade, majhni trgi, vsepovsod lokali, kjer posedajo domačini in turisti. Tudi midva sva si vzela kar precej časa za ogled in počitek, na Praca Lena, ki je eden manjših trgov, zato pa ga obkroža kar pet majhnih restavracij pod arkadami, sva v eni od njih naročila solato in kozarec vina. Kar še bi sedela, prav prijetno je bilo, a naju je čakala še dolga pot.
Dolga, a zato izredno lepa. Steza se je vila skozi gozd z gosto senco, skale ob robu poti so bile obrasle z mahom, vsakih nekaj deset metrov je prek steze pritekel studenček, ravno toliko, da je bilo treba zbrano hoditi in vsake toliko skočiti čez vodo. Ko sva šla mimo potoka, sem nad tolmunom opazila dva kačja pastirja, skoraj črna z odbleskom turkizne in vijolične. Spreletavala sta se in lovila nad temno zeleno vodo, tako lep prizor je bil, da mi je zastal korak, lahko bi ju še dolgo opazovala.
Ko sva po dolgih desetih kilometrih brez postojank prišla do vaškega bara, imenovanega Meson Don Pulpo, je nastala prava camino scena. Nabralo se nas je kakih 15, vsak je imel kakšno pomembno informacijo. Naju je najbolj pretresla ta, da je pričakovani albergo čez dva km verjetno zaprt, do naslednjega pa je še vsaj 6 km. Naročila sva pivo in tortillo franca (pečeno jajce v kruhu), dobila sva dve ogromni, zato sva eno pospravila v nahrbtnik.
Prva sva nadaljevala pot in zgrešila odcep za albergo v Portelli (ki je morda zaprt). Ko sva se tega zavedela, sva brez besed nadaljevala pot. Nikoli noben od naju ne stoka, kadar je težko. Ta skupna lastnost na poti (in v življenju) zelo prav pride. V bistvu je camino dobra vaja v tem, da mirno sprejmeš vsako situacijo, ki je ne moreš spremeniti.
Do alberga v vasi Cruceiro 5 km pred Caldas de Reis sva prišla močno utrujena. V dveh sobah so bili 3 stanovalci, receptorja ni bilo. Po tušu in pranju sva sedla ven na klopco in preverila zaloge. Ni slabo: razdelila sva si tortillo in naredila lonec limonade (zadnja limona iz zaloge). Lonec zato, ker je bila v kuhinji to sploh edina posoda.
Kasneje je prišlo še veliko romarjev, vsak je prikolovratil po svoje. Govorila sva z Nemcem Tomasom, ki je sedmič na caminu, tudi via De la Plata je že prehodil.
Tu je zelo mirno, tišina, smo na vasi. Tako mirno, da tudi internet zaenkrat ne dela. Gotovo pa se bo dobro spalo.

Puščica in stilizirana školjka

Na morju smo.

Trg lena v Pontevedri

Arcade, reka Verdugo

Arcade, z balkona hotela Isape

Senčnata pot