9. maj: Azambuja - Santarem

Današnjo pot, dolgo 37 km, sva prehodila v 12 urah, prej ni šlo. Sama sva si jo podaljšala še za 4 km, ko sva se precej na začetku malo preveč posvečala kolesarju, ki je doli ob potoku pravkar lezel iz šotora in zato spregledala puščico, ki je kazala levo,
Deset ur od dvanajstih prehojenih sva opazovala, kako sadijo paradižnik. Na kratko: na prostrana polja v vrste po 10 cm narazen sadijo še čisto majhne sadike, nič večje od onih, ki sem jih doma pred odhodom presadila na vrt. A tukaj poleg rastlinic polagajo cevi za zalivanje, doma pa računava na podmladek in mater naravo.
Ko sva po prvih treh urah prišla na majhno letališče, je bil bar še zaprt, zato pa so bili tam trije Portugalci, romarji za Fatimo: Mise, Carlos in Luis. Pogovorili smo se v glavnem po portugalsko, z Mise pa tudi malo po angleško. Bilo je precej zabavno, med drugim sva dobila poduk o oskrbi žuljev, s katerimi se oba boriva. Ta čas so odprli bar, skupaj smo spili kavo in se poslovili. To smo ta dan kasneje še nekajkrat ponovili, barčkov se sprva ni manjkalo. V enem so nama dali kolačke.
Dopoldne je bilo prijetno oblačno, popoldan pa so se oblaki razkadili, sonce je zakurilo peč na okoli 30 stopinj. Od zadnjega barčka do Santarema je ca 15 km brez. Brez bara, brez vode, brez klopce, brez sence. Spomnila sem se, kako sem kot otrok po podobni beli cesti v soncu peljala voziček s starim železom v prodajo eno uro daleč. Bilo je enako težko, tudi takrat nisem imela sline za pljunit. A nisem odnehala takrat, zakaj bi zdaj? Ko ni šlo več, sva kakšnih 10 metrov za hec tekla, v smislu: če nimaš kruha, jej potico. Smešno, a pomaga vse, kar malo razbije monotonijo korakov.
V mesto sva prišla malo pred 20. uro. Zadnjo uro sva rinila v klanec (mesto je stara trdnjava z obzidjem, morda si ga ogledava jutri), farmacija je bila še odprta, da sva se oskrbela z medicinskim materialom in kremo za sončenje. Našla sva sobo za 40 evrov, večerjala pa spet zelo pozno okoli 22h.
Če pogledam današnji dan zdaj, ko je mimo, lahko rečem, da je bil zelo težek, a tudi zelo lep. Zdaj cvetijo maki ter neke rumene in modre rože. Med polji so naravne žive meje, v katerih raznovrstni ptiči s petjem brez prestanka slavijo srečo, da lahko neomejeno po okoliških njivah lovijo črve in si z njimi filajo želodčke. Pomahala in odmahala sva neštetokrat - delavcem, ki so sadili paradižnik in številnim drugim, ki so naju spraševali, če greva v Fatimo. To nedeljo bo tam prireditev, zato se romarjev in turistov ne manjka. Še nikogar nisva srečala, ki šel v Santiago. Sva pa danes srečala Španca, ki mu je ime Santiago.

Na žitnih poljih rdeče žari mak.

Rjava in počasna, a v vročem dnevu deluje sveže

Sajenje paradižnika

Valada, zaspana vasica od reki Tejo

Rumeno kot sonce - vliva optimizem

Narava je najboljša vrtnarka

Barček na letališču

Luis, Mise in Carlos, romarji v Fatimo

Quinta das Varandas. Lepa, a zakaj nimajo zunaj nobene klopce?