23. maj 2012

23. maj: Porto - Vila do Conde

Mesto je še globoko spalo, ko sva ob 7. uri hitela na metro ter se odpeljala na obalo v Matosinhos, kjer sva začela današnjo 22 kilometrsko pot. A seveda ne brez "doiššavjerd" oziroma jutranjega zelenega čaja. Na tržnici v Matosinhosu sva si kupila tudi vrečko sadja, kaj drugega kot nešplje, zdaj sva jih že udomačila. Tričetrt trżnice je bilo zasedene z ribami, nekaj je bilo še živih kur, zajcev in golobov, sadje in zelenjava pa sta bila v manjšini.
Danes sva ves dan hodila po plaži! Prej me je skrbelo , kako se bo hodilo po mivki, a povsem brez potrebe. Hodiš brez težav, ker so zgrajeni nekakšni leseni mostički, dvignjeni od tal, po katerih je zelo prijetno hoditi. Tudi teči in kolesariti, saj sva srečevala veliko rekreativcev.
Že na začetku sva srečala dva nova pohodnika, Američanko Tino in Italijana Graziana, kasneje pa nikogar več, ki bi bil namenjen v Santiago.
Današnje fotografije bi morale biti opremljene z zvokom, da bi si lahko vsaj približno predstavljali bučanje oceana, ki naju je spremljalo ves dan; preglasilo je vse, razen nežnega šuma vetra, ki ga je bilo moč zaznati tik ob ušesih. Valovi pa brez prestanka gor in dol, na daleč nežni, ob skalah pa vihravi in zaletavi; kot življenje, včasih je mirno, drugič razburkano, enkrat je plima in drugič oseka. Včasih je spokojno, kdaj tudi burno, vse pride prej ali slej na vrsto. A tako malo zaupamo valovanju življenja, ves čas bi bili radi zgoraj!
Ravno okrog poldne sva prišla v ribiško vasico malo naprej od Lavre, ribiči so še prali vrše, čolne so ravno privlekli na obalo, ko so pred lokali že zakurili pod roštilji in se pripravljali na opoldanski obed. Prepustila sva se natakarici, da nama je izbrala ribi in vino, kdaj je pač treba zaupati intuiciji. Ni nama bilo žal! Ribe tukaj nekako globoko zarežejo čisto do hrbtenice, da nastane tak ploščat kos, ki je pečen v nekaj minutah na vsaki strani. Poleg so prinesli kuhan krompir in solato, pila sva vino verde iz Macoa (ali nekega podobnega kraja), ki je bilo močno ohlajeno, zelo sveže, malce rezko. Ne vem, kaj bi k vinski izbiri natakarice pripomnil strokovnjak (Dušan?), nama je prijalo ko šus.
Seveda sva bila opoldne šele na polovici današnje poti, a nisva hitela, opazovala sva ribiče, nekajkrat sva se tudi sama sezula in šla bosa po mivki, v morje pa le do kolena. Res je bilo mrzlo, a to naju ni toliko motilo, pač a bolj slab dostop, skale in razpenjeni valovi.
Kjer so bili ribiči, so bili tudi galebi, ki so se z vreščanjem veselili pojedine. Videla sva tudi ribiča, ki je na trnek ujel velikansko ribo in jo vesel nesel domov.
V Vilo do Conde, obmorsko mesto, ki z obeh strani objema izliv reke Ave v Atlantik, sva prišla pozno popoldan. V pristanišču je zasidrana replika portugalske caravele, nad mestom kraljujeta mogočen samostan in rimski akvadukt. Mesto je moderno, okrog cerkve pa je še ohranjeno srednjeveško jedro lepo obnovljenih starih ulic. Sobo sva dobila v stari hiši čisto spodaj ob reki, od koder se bo jutri nadaljevala najina pot. Od morja se za nekaj časa poslavljava.
Ocean poje
Vila do Conde
Vila do Conde
Pečeni ribi v Lavri
Bos na caminu - ni lepšega!
Sam, a nikakor osamljen
Kako diši!
Rekonstrukcija stare karavele v Vili do Conde
Najlepši del Camino Portugues
Poglejta, kakšno ribo sem ujel.
Morska deklica v Vili do Conde
Mostiček ob morju
Časopisi naprodaj
Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

2 komentarja:

  1. Prelepo in mikavno.
    PS: Idejo glede priprave rib bom v kratkem poskusila.

    Mojca

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tukaj so res pravi "maherji" glede rib, pa saj ni čudno, če pa imajo toliko morja. Aja, pa nič jih ne solijo in tudi sicer ne začinijo, samo čim bolj sveże na hitro spečejo in to je to.

      Izbriši

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...