lep dan: 11. maj: Azinhaga

11. maj 2012

11. maj: Azinhaga - Atalaia

Saj še sama komaj verjamem, a spet sva v hiši z bazenom! Dve dolgi etapi sva razdelila na tri, kar je bila zelo modra odločitev. Postajava pametna, uau!
Azinhago zapuščava ob ščebetanju lastovk. Pod napušči nizkih hiš imajo gnezda, drugo poleg drugega, kot kakšno zgoščeno mestno naselje, v njih pa male ptičke. Ponosni starši se spreletavajo nad njimi in delajo tak kraval, da je joj.
Do Golege sva prišla bolj kot ne po asfaltu, vreme prijetno oblačno. Kupila sva si sezonsko sadje (jagode, kaj pa!) in se udobno namestila v bar na kavo in kolaček. Čas je za ponovni poudarek o prijaznosti Portugalcev, ki se kaže v dejanjih. Natakarja sem prosila, če lahko na pipi operem jagode. Rekel je, naj jih pustim njemu in malo kasneje nama jih ven na vrt, kjer sva pila kavo, prinesel oprane, brez pecljev, dekorativno naložene na krožnik, priložil je še nož in vilice. Ter se prijazno smehljal! Res, nimam besed, s katerimi bi opisala svoje občutke.
V tem mestu sva šla še v dva lokala, v prvega na limonado, v drugega na juho: zelenjavno s koščki klobase in svinjskega uhlja; fant, je bila dobra. Prej nama je natakarica iz kuhinje prinesla pokazat skodelo juhe, če nama bo takšna všeč.
Golega je portugalska prestolnica konjev, kjer se vsako leto novembra dogajajo mednarodne konjske dirke. Vse mesto je v znamenju konjev; izveski nad lokali, porcelan, kozarci... Na Portugalskem je zelo veliko trgovin z gospodinjsko opremo. Slavki bi gotovo zastal korak ob nekaterih zelo posebnih izdelkih, tudi sama ga včasih upočasnim, ko grem mimo izložb.
V nadaljevanju poti pa naju je osrečila stara, na pol porušena, a čudovita quinta Cardiga! Stoletni park, poslopja, ki še kažejo nekdanje dostojanstvo, predvsem pa dostojanstvo, samoumevna veličina, mir. Fajn energija, res. Kar nekaj časa se motoviliva med razpadajočimi poslopji v senci platan in drugega drevja. A nič ne pomaga, treba je naprej, čeprav je tukaj tako zelo prijetno.
V Atalaio, ki je dolga vas nizkih hiš, kot nekakšna Lendava, sva prišla v pričakovanju prenočišča in naletela na penzion Casa do Patriarca, posestvo z velikim vrtom, bazenom, golobnjakom, zelenjem vsenaokrog. Gospa je povedala, da imajo v Preddvoru prijatelje, družino s tremi otroki, zato naju je bila res vesela. Njen mož, ki se je pravkar vrníl domov, pa je bil presenečen, ko je videl prva letošnja kopalca v bazenu (naju). Za njih je še vedno zima, ki za nas sploh ni zima. 30 stopinj jim še ne vzbudi želje po osvežitvi v bazenu.
Tuš, bazen, nato pa greva v lokalno trgovinico (sir, kruh in vino) in si narediva večerjo na vrtu. Joj, kako malo je treba za popolno zadovoljstvo. Pravkar je na bližnjem zvoniku odzvonila osma ura, malo pihlja, ptiči nama (komu pa drugemu?) drug čez drugega žvrgolijo:"lahkonočpadobrospita." Bova. Zagotovo.