22. maj: Grijo - Porto

Receptor "Žare" (neverjetno, koliko fac, podobnih nekomu od znancev sva že videla!) nama je pripravil zajtrk: kavo, kos kruha in maslo. Nato pa zaželel srečno pot in se nastavil za fotografiranje.
Do samostana Mosterio S. Salvador de Grijo sva kar hitro prišla, celo po neki bližnjici sva se spustila navzdol v dolino, a je samostan na žalost za javnost zaprt, tako da razen vhodnega drevoreda ne vidiš nič. Malo naprej v vasi sva si privoščila čaj, malo poklepetala z gosti lokala in nadaljevala pot ob tri metre visokem obzidju samostana; vsaj dobro uro sva hodila mimo njega. Premišljevala sem, kako lepše mora biti na oni strani, od koder so kukala velikanska stara drevesa, slišalo se je ptičje petje, vreščanje pavov, na tej strani pa je bučal hrup prometne ceste. Kakšen od menihov pa verjetno posluša ropot s te strani in si želi malo pogledat ven, kaj pa vem, človek navadno ni zadovoljen s tistim, kar ima in hoče nekaj drugega
Kakorkoli, nazadnje sva se, zatopljena v svoje misli, izgubila. Rumene puščice so izginile, zaradi zgodnje ure (9.30) so še vsi spali in nisva mogla nikogar vprašati za pravo smer. Na koncu nama je skušal pomagati neki potujoči ribji trgovec: izgjerda, dereha, sempre, je ponovil večkrat, tako da nisva vedela kaj dosti več kot prej. Navsezadnje pa sva po dolgi poti prek nekega hriba po sistemu "idi pa idi", kot pravi Maca, končno zagledala tablo Perosinho, kjer so se rumene puščice spet pojavile. Od tam pa se je bilo treba povzpeti samo še na vrh nekega drugega hriba in po doolgem spustu dol v Porto, kamor sva prišla v stari špredelč mesta prek lepega železnega mostu Dom Luis I, ki ga je zgradil Effel.
Po brezveznem kosilu za turiste (sva pač v velikem mestu) sva našla majhno sobico v penzionu Duas Nacoes na vrhu hriba, čisto blizu najlepše knjigarne na svetu. Ker je v njej prepovedano fotografiranje, sva upoštevala prepoved, lahko pa si ogledate spodnji posnetek (Livraria Lello) in se prepričate, koliko šarma ima lahko nek prostor.

Potem sva hodila po mestu gor in dol (dobesedno), si ogledala katedralo od zunaj in od znotraj, dobila žig, šla tudi na samostanski vrt pri katedrali in v samostanake prostore, kjer stoji zelo simpatičen kip sv. Jakoba (prvi, ki sva ga videla na tej poti).
Blizu najinega penziona je cerkev Carmel, ki ima zunanji zid obložen z azulejos (modrimi ploščicami s podobami), prav tako je okrašena tudi prelepa železniška postaja Estacao de Sao Bento. Zavila sva v nakupovalno ulico Santa Catarina (iskala Vodafon), kjer sva spila kozarec vina, se potikala sem ter tja po mestu (ne vem, kako noge toliko zdržijo, za druge dele telesa ni problem), ter nazadnje v četrti Ribeira pristala ob reki Douro, kjer sva v neki restavraciji jedla vampe (tukajšnja specialiteta) na način Porto ter poleg pila res odlično rdeče vino. Tudi vampi niso bili slabi, dodano jim je bilo sveže in prekajeno svinjsko meso ter fižol v omaki, podoben tetovcu. Vampi niso ravno moja priljubljena hrana, če pa že, so pripravljeni po tržaško vseeno boljši.
Od reke se je bilo treba povzpeti spet gor gor gor do prenočišča, kjer nama nad posteljo visi slika iz pravljice volk in trije kozlički, ki so jih Portugalci spremenili v prašičke. Mene volk ne bo strašil in v dober spanec ne dvomim.

Receptor "Žare" v Pensao Sobreiro Grosso v kraju Grijo

Mosterio S. Salvador de Grijo, vhodna ploščad

Volk in trije kozlički, pardon, prašički

Porto, Se Catedral

Porto, reka Douro in čolni s portovcem

Čeprav navzgor, je pot skozi gozd vedno prijetna

Sveti Jakob v katedrali v Portu

Porto, Igreja de Carmo s fasado iz azulejos

Porto z mostu Dom Luis I

Porto, železniška postaja Estacao de Sao Bento

Porto, železniška postaja

Porto, križni hodnik v samostanu ob katedrali

Sodčki portskega vina na reki Douro

Porto, katedrala