08. september 2015

Ljubljana - Sarajevo


Čevapčiči v lepinji

Veliki balkanski krog, ki sva ga že pred leti načrtovala, a ne uresničila, sva začela danes, le  malo manjši bo, kot sva mislila takrat. Ljubljana - Sarajevo - Žabljak - Berane - Priština - Prizren - Skopje - Ohrid - Gjirokaster - Sarande - Tirana - Drač - Skadar - Tivat - Mljet - Split - Ljubljana - je okvirni načrt. Kako se bo uresničil, lahko sproti spremljate na tem blogu.
Pot Ljubljana - Sarajevo, ki sva jo opravila danes, je bila zelo prijetna. Avtocesto sva zapustila v Okučanih, v Banja Luki se nisva ustavljala, zato pa sva kratek postanek naredila ob zapuščeni, na pol porušeni domačiji v planinah na poti proti Zenici. Zdaj so ravno zrele drobne bele slive.
Za dalj časa sva se ustavila v Travniku, rojstnemu kraju Iva Andrića. V njegovi rojstni hiši je zanimiv muzej. Treba bo prebrati Travniško kroniko in Most na Drini, da bomo bolj razumeli ljudi iz tega okolja. V mestu je videti veliko mladine, skupaj hodijo zakrite in razoglave punce, kar živahno je videti vse skupaj, nekdanjega blišča, ko sta v začetku 19. stoletja tu hkrati delovala tako francoski kot avstrijski konzulat, pa ni več videti. Nekaj starih stavb še nekoliko spominja na tiste čase, a so večinoma v slabem stanju. Šla sva do stare Šarene džamije, pod lepimi arkadami ki jih okvirjajo masivni kamniti stebri, prodajajo bakrene izdelke in razno šaro, a njena notranjost je zelo lepa, verniki so jo ravno zapuščali, ko sva vstopila.
Andričeva rojstna hiša, delno muzej, je v večjem delu namenjena gostinski dejavnosti.

Rojstna hiša Iva Andrića
Pred šareno džamijo v Travniku

V Sarajevo sva prispela popoldne, če ne štejem postankov, sva za pot porabila dobrih sedem ur. V center sva se odpeljala s taksijem. Ne vem, če sva imela posebno srečo, ali pa prav vsi sarajevski taksisti tako divjajo kot sta ta dva, ki sta naju peljala v mesto in nazaj. Baščaršija se je od najinega zadnjega obiska spremenila, vsaj tako se mi zdi. Nekako še bolj je namenjena turistom, domačini najbrž bolj redko zaidejo sem. Čevapčiči v lepinji pri Željotu pa so bili menda zelo okusni, meni so dali v lepinjo namesto čevapov samo za žlico kajmaka in tudi ni bilo slabo. Nad razmerami v mestu in državi pa se je hudo pritoževal starejši prodajalec v trgovinici z nogometnimi dresi. Menda v vsaki sarajevski hiši visi Titova slika, ker je edini on znal skupaj držati različne narode, vsi kasnejši politiki pa jih razdvajajo. Vsaj tako je trdil ta gospod, ki je nekoč delal tudi v Induplati v Domžalah. Meni se tega jamranja ni dalo poslušati, zato nisva nič komentirala in sva hitro odšla, ko nama je dal vrečko z dresom. (Nekaj za G torej že imava!) Upam, da so mladi Sarajevčani kaj bolj optimistični kot starejša generacija. Mladi taksist se je glasno in od srca nasmejal, ko je F pripel varnosti pas, tukaj se v avtu namreč nič ne pripenjajo, razen na dolgih vožnjah, je rekel. Mimogrede pa je povedal, da je cesta proti Foči in naprej v Durmitor, ki naju čaka jutri, v precej slabem stanju. Treba si bo torej vzeti čas, vozila se bova počasi in uživala v lepih razgledih. 
Pisana ponudba Baščaršije
Pogovor na ulici



Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...