 |
| Kotor |
Od kampa Begović na rtu Veslo polotoka Luštica do doma je do rih 800 kilometrov, če greš naravnost domov. Če izbiraš stranske poti in si vzameš za pot tri dni, je kilometrov nekaj več, zanimivih spominov s poti pa neprimerno več. Nekaj jih moram zapisati, da jih ne pozabim.
Luštica ima več lepih zalivov, kar so ugotovili tudi tujci, predvsem Rusi, ki so tako kot po vsem črnogoskem primorju tudi tu začeli intenzivno kupovati zemljo in graditi hiše, vile, nekatere kolikor toliko v skladu s staro otoško arhitekturo, druge so predvsem odraz lastnikovega (ne)okusa. Žal pa polotok tako počasi zgublja čar lepega naravnega okolja. No, čisto morje zaenkrat ostaja, verjamem pa, da bo tudi kamp Veslo njegov lastnik, gospod Begović iz staroselske otoške družine iz vasi Begovići, gotovo očuval tako prijeten, kot je zdaj.
 |
| Kamp Veslo na Luštici |
 |
| Oljčni gaj na Luštici |
 |
| Plaža na Luštici |
Odločila sva se počasi obkrožiti Boko Kotorsko in se ustavila v Kotorju, ki kljub množici turistov ohranja čar starega obmorskega mesteca. Sprehod po ozkih ulicah je bil zelo prijeten, lokalov je na pretek, gostinska in druga ponudba zelo bogata, a ni čutiti vsiljivosti in lahko mirno greš svojo pot. V mestu sva bila ponovno po 35 letih, upam, da bo do naslednjega obiska preteklo manj časa.
 |
| Kotor |
 |
| Kotor |
Če se pelješ mimo Dubrovnika, si tudi ne moreš kaj, da bi se ne ustavil. Enako so verjetno razmišljali tudi drugi, ki so ravno na ta ponedeljek navalili na ubogo mesto, da je od množice turistov kar pokalo po šivih, seveda predvsem Stradun, medtem ko so stranske uličke nekoliko lažje prehodne. V neki trgovinici sva se zapletla v zanimiv pogovor z domačinkama, ko sta ugotovili, da sva Slovenca. Po njuno je v naši državi, za razliko od njihove, vse perfektno urejeno, življenje pa prelepo. Nisva jima kvarila lepe predstave, zato se jima je zazdelo, da sva ravo pravšnja, da nama predstavita vse gorje, javno in zasebno, ki ju verjetno še čaka. Nekateri ljudje so veliki mojstri ustvarjanja svoje bodoče drame, v kateri lahko globoko trpijo že danes.
 |
| Dubrovnik |
 |
| Stradun |
 |
| Dubrovnik |
 |
| Dubrovnik |
Skoraj se je že mračilo, ko sva z jadranske magistrale zavila v Klek, vas z neverjetno lepim zalivom. Žal je to vse, kar ponujajo. Kamp je v tem času že zaprt, sob v vasi nimajo, le apartmaje. Gospa v hiši ob morju nama je ponudila sobo s kopalnico v sklopu apartmaja za 25€, ob tem pa je stokala, koliko da bo zato imela dodatnega dela, da se mi je skoraj zasmilǐa. Ob tem je s stopnišča divje pometala uboge stonoge, ki menda neznosno smrdijo. Ne vem, zakaj sva ob takem sprejemu vseeno ostala. Ker je rekla, da je restavracija le nekaj hiš stran? Res je lepo dišalo, a žal so imeli družinsko slavje in so naju odslovili.
Zle Klekovske sile so na tej točki k sreči nehale delovati, ker sva na drugem koncu zaliva našla odprto konobo zelo prijaznega Zorana Kozine, ki nama je spekel odlične ribe. Sedela sva na terasi in gledala luči Neuma ter klepetala s prijaznim lastnikom. Odprto ima vse leto, zagovarja teorijo, da ti ni treba kupiti vreče krompirja, če ga rabiš samo kilo, zato ima v ponudbi apartmaje in sobe s kopalnico za 8€/osebo/noč. S polpenzionom ali brez. Je Sarajevčan, ki se je sem priselil že pred desetletji, k sreči pa se ni navzel nekaterih nesimpatičnih navad domačinov. Njegov penzion Kozina toplo priporočam.
Naslednje jutro sva se od morja poslovila, žal je bilo vreme mrzlo in vetrovno, torej je jutranje plavanje odpadlo. Pot sva nadaljevala ob Neretvi, ustavila sva se v Medjugorju in pripešačila na vrh hriba s kamenjem. Mogoče kdo razume mojo hvaležnost, ki sem jo ob tem čutila.
 |
| Klek |
V Mostarju, ki sva ga določila za naslednji postanek, me obnovljeni stari most nekako ne prepriča. Kot da nima več prave energije, kot je bila prej v tistem kamenju. Ravno ko sva šla prek, je en pogumen fant skočil z njega v Neretvo, ploskali so mu številni turisti, ki so se drenjali na mostu. Sicer pa so spominki na eni in na drugi strani mostu zdaj enaki, delavnic z obrtniki že zdavnaj ni več, gre le za prodajo stvari, ki jih hočejo turisti. Ali res? Prodajajo za evre in konvertibilne marke, verjetno tudi za kune. Cene so v glavnem v evrih.
 |
| Mostar |
 |
| Mostar |
 |
| Mostar |
V nadaljevanju poti ob kanjonu Neretve sva se spominjala, česa vsega smo se nekoč morali učiti v šoli, našteti smo znali vse ofenzive, poznali neke zgodovinske stavke, kot denimo tistega "Prozor nočas mora pasti!", ob tem pa ugotovila, da se Prozor danes imenuje Ruda, porušeni most v Jablancu ne zanima nikogar, v Jajcu, kjer sva prenočevala, pa turistov itak ni. Kljub dežju in zelo mrzlemu vremenu (6 stopinj) sva šla od blizu pogledat, kako se Pliva s skoraj 20 metrov višine preliva v Vrbas in sredi mesta ustvarja prelepe slapove. Še lepši so stari mlinčki na Plivi kakih pet kilometrov iz Jajca ob stari cesti proti Bihaču. Voda šumi, pada in se preliva na vse načine prek zelenih trav, ki se vijugajo v brzicah... Lahko bi kar stal in gledal, tako polni življenja so ti vodni vrtinci. Ta dan pa naju je čakala še kar dolga pot do doma, vmes se je spustila gosta megla, deževati kar ni prenehalo, malo pred Bihačem sva v gostilni na Uni naročila še nekaj bosanskega za pod zob... Žal to ni bil bosanski lonac, kot pred desetletji, a nič zato. Vesela sva bila, da se po treh tednih peljeva domov, kjer naju ni pozdravilo le sonce... Lepo je biti spet doma.
 |
| Jablanica, Neretva |
 |
| Jajce |
 |
| Mlinčki na Plivi |
 |
| reka Pliva pri jajcu |
 |
| Una, Bihač |
Ni komentarjev:
Objavite komentar