Iz Črne gore na Kosovo

Priština je vsekakor prijetno presenečenje, pravzaprav Kosovo nasploh. A začnimo od začetka, torej pri včerajšnjem mrzlem in meglenem jutru na Durmitorju. Poslovila sva se od družine Karadžić in kmalu prišla v Žabljak. Verjetno je malo pripomoglo tudi slabo vreme, a kraj se mi zdi pravo skropucalo. Pa še precej zanemarjen je videti za povrh. Ko sva se spustila s planine, sva pot nadaljevala ob kanjonu reke Tare, ponekod je osupljivo globok in je prav dramatično videti zeleno reko globoko spodaj.

Kanjon reke Tare

Ustavila sva se v Dobrilovini, kjer v mirni in tihi kotlinici stoji manastir in cerkev sv. (pozabila, mislim, da Jurija), ki je od vojne naprej v ženskih rokah. Mlada, visoka redovnica nama je odprla cerkev in povedala, da je v samostanu trenutno sama, največ pa so tri sestre. Nekoč je bil to velik samostan z velikim zaledjem, s hribovskih pašnikov so imeli do samostana speljano cev, narejeno iz drevesnega lubja, po kateri so jim pastirji pošiljali mleko.

Dobrilovina

V Mojkovcu pa sva nehote zašla, potem ko sva križemkraž prevozila mesto, se zaklepetala in zavila proti Kolašinu namesto proti Belemu Polju. Ustavila sva se v obcestni restavraciji in se čudila, kako da imajo vrt ob Tari, če pa naj bi se midva vozila ob Limu. No, pa sva se 30 kilometrov vrnila nazaj na pravo pot. 

Malo pred mestom Rožaje sva prenočila v Zelenem raju pod goro Hajla. Lastnik objekta, kjer je mogoče tudi kampirati za 5€ dnevno, sicer profesor književnosti, nama je za dobrodošlico nalil šilce rakije, pokazal pravkar izdano monografijo o planini, ki ima zagotovo vse naravne danosti, da bi se razvila v turistično destinacijo, med drugim so na višini 2000 metrov številni izviri čiste vode. Po njegovem mnenju se to ne zgodi, ker jih država blokira zaradi večinoma muslimanskega življa v teh krajih. 

Mejni prehod Kula je na vrhu planine, kjer imajo svoj sedež Črnogorci. Vzeli so si čas za natančen pregled dokumentov, tudi avtomobilskih, vprašali niso nič. Kosovarji, več kilometrov naprej, ko sva že mislila, da sva opravila, so bili sicer zelo prijazni, a so zahtevali potna lista, samo z osebno naju ne bi pustili v državo. Poleg tega sva morala plačati 15€ za posebno avtomobilsko zavarovanje, zelena karta pri njih ne velja nič. 

Prvo večje mesto je Peč oz. Pejë. Sprehodila sva se po ulici z ulično prodajo, pravzaprav imajo vse trgovine v mestu pol stvari na ulici. Cena za allstarke, če že ne originalne pa odličen ponaredek, je 15€. Kavo sva pila na terasi nad trgom, kjer je bila samo moška populacija, tudi WC so imeli samo za moške. Ne da bi ga ne smela uporabiti, tehnično ni bilo mogoče. Sorry, so rekli. Hm. 

Peć

Blizu Peči je manastir Visoki Dečani, zdaj pod zaščito KFOR-ja, ki na vhodu zadrži osebni dokument obiskovalca, vstopnine pa ni. Samostan je dobro zastražen z vseh strani. Nikoli v zgodovini vse od 14. stoletja, vojnam navkljub, samostan ni bil poškodovan, ohranil je svojo dejavnost, tudi zdaj živi v njem okrog 30 svečenikov. Še največ škode je bilo med 2. svetovno vojno, ko so pokradli zlato in dragocenosti. Vse stene in visoka kupola so poslikane s freskami, na vhodu v srednjo ladjo sta kipa levov, ki jočeta nad človeškima glavama ter obžalujeta, da sta ju pokončala. Prijazen vodnik, mladi Srb, ki živi v popolnoma srbski vasi, oddaljeni 30 km, je povedal, da živi v Dečanih ena Srbkinja, v Djakovici štirje, vsi drugi pa so izseljeni. Ne glede na to poteka v manastiru vsako nedeljo slovesnost, čeprav brez pravoslavnih vernikov, ob kateri odprejo krsto sv. Stefana, ustanovitelja samostana, v kateri je povsem ohranjeno njegovo truplo, staro 700 let, kar naj bi bil posebne vrste čudež.

Visoki Dećani

Pot sva nadaljevala v Djakovico oz. Gjakovë po albansko. V mestu je velik bazar, čaršija, cela četrt je sestavljena iz nizkih, lesenih hiš z obrtnimi delavnicami in prodajalnami. Številne delavnice so opuščene in zaprte, nekatere, predvsem šiviljske pa še obratujejo. V nekem predelu so skoraj vsi lokali spremenjeni v kavarne, ki so druga ob drugi nabito polne, predvsem z mladimi. Večinoma moškega spola. Nikjer, niti v Peći, Djakovici niti v Prištini nisva videla zakritih žensk. Lepo čaršijo kazijo telegrafarice z množico žic, menda ima vsak prebivalec svojo, kar pa jim ne zagotavlja neprekinjene dobave elektrike.

Djakovica

V Prištini sva se dobila z Leo, ki nama je zelo velikodušno odstopila stanovanje v centru mesta. Hip zatem, ko sva stopila na ulico, se je začel sprevod v narodnih nošah, ker je ta vikend na trgu mednarodni festival narodnih plesov. Mestno središče s široko sprehajalno cono je polno mladine. Punce, uštimane in nadišavljene, živahne in smejoče hitijo v petkov večer, ne vem kam, fantje zgledajo bolj zadržani. Mesto je videti urejeno in čisto. Večerjala sva v sosednji restavraciji, odlično in zelo poceni. Kaj bi hotela več za prvi vtis?

Priština, festival narodnih noš