Današnji dan je potekal od enega do drugega zelenega raja. Zjutraj sva raziskala bližnji park z rečnimi rokavi. Čolnar, če sem ga sploh prav razumela, ker je govoril samo albansko, je nekako pojasnil, da ne gre za reko, pač pa je to voda, ki ponikne v Prespanskem jezeru, tu pride na plano iz se izliva v Ohridsko jezero. Recimo. V vsakem primeru je bilo zelo lepo, šla sva se vozit s čolnom (5€ za četrt ure), žal samo po obljudenih kanalih, medtem ko bolj na divje čolnar ni hotel/smel zaviti. Mogoče zato, da ne vznemirja ptic.
Od tod sva se odpeljala v Korçë, ki je presenetljivo veliko mesto. V tem mestu je obnovljena najstarejša albanska osnovna šola, stara kakšnih 150 let. Šla sva seveda tudi na tržnico, na enem od prašnih trgov prodajajo vse mogoče. Najprej misliš, da gre za bolšji trg, a se izkaže, da gre za čisto navadno prodajo novega in starega. Kar kdo ima, izdeluje, denimo košare ali pa vaze iz smrekovih storžev, če kdo karkoli potrebuje ali pač ne, vse se dobi tukaj skoraj zastonj. Je pa vse precej umazano. V eni od športnih trgovin pa sva izvedela, da je najboljši albanski reprezentančni nogometaš Gashi s številko 11. Zanimivo. Seveda sva šla tudi na zeleno tržnico, kot pravijo zelenjavnemu trgu. V pokritem delu so drug za drugim stali prodajalci sira in masla, ki zgleda kot velikanska kepa, od katere z žlico odvzamejo želeno količino. Sirar, široko nasmejan, čeprav brez zob, nama je ponujal v pokušino ovčji sir. Potem smo se rokovali, še malo smejali, spet rokovali, razumeli bolj malo, na koncu pa je bila kupčija sklenjena. Midva sva v nahrbtnik pospravila četrt kile sira, sirar pa 140 lekov ali 1€, kolikor je bila cena.
Od tu sva nadaljevala pot na jug in se spet čudila neznanskim količinam čebule. Ponekod je ob cesti naložena v skladovnice, tako kot pri nas drva, in pokrita z nekakšnim tepihom. Poleg čebule gotovo izstopajo tudi s številom bencinskih črpalk, vsakih dvesto metrov je ena. Avtov pa sploh ni veliko, na tej cesti smo se samo sem pa tja srečali s kakšnim. Še sreča, kajti cesta je zelo primerna za počasno vožnjo, občasno celo zeeelo počasno, pa ne le zaradi makadama, koder jo popravljajo, pač pa predvsem zato, ker je zelo ozka, vijugasta in luknjasta. Ves čas gor in dol. V začetku je še bilo nekaj hiš, majhnih, v katerih je videti življenje, otroke, stare mame, in velikanskih hiš, ki imajo spuščene rolete in so videti prazne. Kot povsod po svetu. Mestna središča so v glavnem čista, urejena kot povsod, polni kafiči v glavnem mladine, medtem ko malo starejši moški posedajo po parkih in igrajo šah, karte, domino. Povsod je veliko kibicev. Žensk, razen mladih punc, ni kaj dosti zunaj.
Pokrajina je pusta, gola, ponekod je grmičevje, drugega nič. Ko sva se po zelo vijugasti cesti bližala Leskoviku, kakih 15 km prej, se je pokrajina ozelenila, vozila sva celo skozi gozd, dokler nisva prišla do farme Sotira, kot se imenuje kamp z restavracijo, nekaj večjimi bungalovi in petimi majhnimi hišicami za dva (10€ na noč), k sreči sva dobila zadnjo prosto, Nizozemca za nama pa sta si postavila šotor. Kamp je lepo urejen, čist, imajo tudi bazen, a zdaj že brez vode. Skozi kamp teče potok, najina hišica je tik ob njem, torej naju bo šumljenje vode lepo uspavalo. Zvečer sva pod drevjem ob vodi postavila najina rdečkota, noge na mizo, se pravi na štor, potem ko so se nabrodile in osvežile v potoku, ki je hkrati tudi hladilnik, mizica, pogrni se ... Pa kaj bi razlagala, pravi zeleni raj! Pa lahko noč! Oziroma zdaj, ko bom to oddala, že dobro jutro. V lepo sončno jutro so naju zbudili kravji zvonci, kajti izkazalo se je, da je farma res farma, tu so krave, konji, race, v ribnikih postrvi. Priporočam za krajši ali daljši postanek!
Ni komentarjev:
Objavite komentar