lep dan: Faleminderit

Artan in Ervis Berhami

Faleminderit je albanska beseda, ki pomeni hvala. V zadnjem tednu sem jo večkrat rekla, ker sem ljudem, ki sva jih srečevala, hvaležna za marsikaj. Njihove gostoljubnosti in prijaznosti sva bila velikokrat deležna. Res pa je tudi, da se poleg te nisem naučila kaj veliko albanskih besed, razen nekaterih neuporabnih, denimo gomisteria in lavatze (vulkanizer in avtopralnica), kar piše na delavnicah vsakih nekaj km ob vseh cestah, dobrih in slabih. Pa pes, kar pomeni pet in miš (mish), kar pomeni meso (mesar). Ker pa so Albanci zelo prijazni ljudje, smo se kljub jezikovnim preprekam vedno z lahkoto sporazumeli o čemerkoli.

V Tirani, kamor sva se pripeljala sredi dopoldneva, sva poskušala najti mestno središče, običajno peš cono, kjer se navadno zbira največ ljudi. Ni nama uspelo. Mlada upravljalka mestnih koles je celo trdíla, da takega območja v mestu sploh nimajo, priporočljivo manj prometa je v mestu le enkrat letno (22. septembra). Torej sva se sprehodila po lepi ulici z drevoredom in nobel trgovinami in po sosednji s kramo na stojnicah ter običajno umazanijo. Dva obraza enega mesta, kot lahko z enim posnetkom zaobjameš junaka na konju, dve različni veri v dveh cerkvah in vihrajočo zastavo.

Popoldne, ko sva se po ovinkih pripeljala v hribovsko mesto (ali vas?) Krujë, je bilo zanimivejše, čeprav se je pripravljalo k nevihti. Čisto na vrhu je ostanek nekdanjega mesta, ozke kamnite uličke z lesenimi hišicami, ki so bile nekoč verjetno rokodelske delavnice, zdaj so samo še trgovinice z bolj ali manj posrečenimi spominki. Vezenine in ročno tkani prti, keramika, bižuterija, antikvariat in tudi mali bunkerčki, spremenjeni v podstavek za svinčnik ali kaj podobno nesmiselnega.

Na začetku ulice sem si ogledovala neke uhane, ko je iz trgovine pogledal zvedav fant in vprašal, od kod sem. Iz Slovenije? Za hip je pomislil in pozdravil dober dan. Ko sva se po dobri uri vračala, vmes se je namreč res ulilo in sva vedrila v restavraciji, mimo te trgovine pa se je gotovo zdrenjalo na desetine turistov, me je isti fant prijazno pozdravil "dober dan Slovenija". Ervis mu je ime, je povedal, ko sva se odzvala njegovemu prijaznemu vabilu in si ogledala ponudbo, pa v sedmi razred hodi in rad pomaga staršem v trgovini. Tako sva spoznala še ta glavnega družine Artana Berhamija, njegovo ženo Elono, ki v bistvu vodi trgovino in je določila ceno uhanov ter Ervisovega mlajšega brata Armanda. Nič se niso pritoževali nad težkimi razmerami, nobenega jamranja ni bilo, čeprav je v državi objektivno malo priložnosti, pač pa se raje nasmejani, dobre volje in nevsiljivo posvečajo morebitnim kupcem, ker vedo, da je to dobro za napredek njihove trgovine. In družine. Eni taki pozitivci pač.

Po nevihti so izza oblakov švigali zadnji žarki večernega sonca in drugače precej dolgočasno pokrajino na trenutke spreminjali v pravo slikarsko paleto. Mimogrede sva se pripeljala v Skadar oz Shkoder po albansko ter se zavedla, da še nimava prenočišča, kampirati v mokrem pa se nama res ni dalo. Ob pivu sem malo prebrskala ponudbo po netu in se odločila za nek B&B, ki naj bil bil blizu neke črpalke. Nisva ga našla, a v življenju se vedno vse postavi na svoje mesto. Črpalkar je poklical nekoga iz bližnjega bara, ta svojega prijatelja Georga, ki ima v bližini svoj hotel, vmes smo malo poklepetali o aktualnih zadevah v državi. Albanci Slovencem (in drugim Evropejcem) najbolj zavidajo to, da imamo možnost delati kjerkoli v Evropi, medtem ko so njim vrata zaprta, doma pa tudi ni kruha. To, da lahko delaš in zaslužiš za družino, vidijo kot velikansko prednost.

Bila je že kar trda tema, ko sva navsezadnje pristala v neverjetni sobi z večbarvnim lightshow-om (k sreči se da izključit). Cena 20€ z zajtrkom.