 |
| Cesta od Korce proti Leskoviku |
Danes sva se še bolj temeljito poglobila v albanske ceste, da ne rečem kozje steze. Farma Sotira, kjer sva prenočevala, je en tak lušten kraj, da se nama ga ni mudilo zapustiti. Dopoldne so v kamp najprej prišle krave s svojimi zvonci, zatem je najin avto obkolila še čreda ovac. Torej sva imela dober razlog, da sva obsedela pri poznem zajtrku. Gospodinja je prinesla na mizo pravkar pečen kruh, domače maslo in češnjev džem. In čaj, nabran po okoliških travnikih.
Cesta od farme Sotira proti Leskoviku je zelo slaba, ko sva računala vsaj na rahlo izboljšanje, se je še poslabšala. Od Leskovika naprej jo namreč renovirajo, torej sva morala v dolino po nekakšni mulatjeri, tako rekoč korakoma. V vasi Carshove je križišče, zato sva se poglobila v zemljevid. Na šipo je potrkal možakar in vabil v svoj lokal na pijačo. Ne hvala, samo pravo smer iščeva. Zelo se je trudil pomagati, čeprav smo se težko sporazumevali. Ker je bil prijazen, sva se odločila pogovor nadaljevati v njegovem lokalu. Z enega hriba je poklical 6-letno hčerko Mario, z drugega 12-letno Karolo, ki hodita v šolo čez mejo v Grčijo in znata malo angleško, večja se uči tudi francoščine. V Albaniji je treba šolo plačati, v Grčiji je zastonj, zato se jim splača, da se deklici vsak dan s taksijem vozita v šolo 35 km daleč čez mejo. Grčija se jim sploh zdi obljubljena dežela, medtem ko v Albaniji ne vidijo nobene perspektive. Večjezično smo se skupaj učili osnovnih besed, kot so hvala, prosim, dober dan ipd. Andreu se je zdel strašno smešen naš pozdrav dober dan (doberman), desetkrat se je opravičil, ker se je spomnil te smešne primerjave.
Po njihovem priporočilu sva pot nadaljevala v Grčijo, kjer naj bi se pokrajšem ovinku in boljši cesti vrnila v Albanijo. Na meji pa se je zgodil manjši "zaplet". Naletela sva na grškega carinika, pravega promotorja grškega turizma, ki je bližnje mesto Kalambaka opeval kot zelo zanimivo, sploh pa lokalno hrano, napisal mi je nekaj tradicionalnih jedi, po katerih naj bi Kalambaka slovela. Z lahkoto sva se dala pregovoriti in odvila v Kalambako. Mesto, pravzaprav bolj vas, je brez veze, morda zato, ker sva prišla ravno v času sieste in je bilo kot izumrlo. Od predlaganih jedi so imeli samo eno, tako je F dobil goro na ražnju pečenega jagenjčka. Vegetarijancev ne jemljejo resno, a domač kruh in tatziki sta bila odlična.
Po kakih 60 km sva spet prišla do albanske meje in po naslednjih 25km skoraj avtoceste v Gjirokastër. Našla sva poceni (17€) in čisto sobo na glavni ulici. Mesto zgleda zelo zanimivo, sami klanci, vse gre gor in dol, ulice so kamnite, ozke, F se je spet izkazal kot odličen šofer. Aja, danes je bilo zelo vroče, prek 35 stopinj, za prihodnje dni napovedujejo dež in ohladitev. Karkoli bo, bo dobro.
 |
| Farma Sotira |
 |
| Ovce so prišle na bazen |
 |
| Počasi se daleč pride |
 |
| Družina Ceqi iz Carshove |
 |
| Kalambaka |
 |
| Gjirokaster |
 |
| Gjirokaster |
Ni komentarjev:
Objavite komentar