lep dan: Dan pekoče paprike

Pekoča paprika pride čisto na koncu. Na nedeljsko jutro sva prišla do manastira Gračanica, ravno ko se je začela nedeljska svečanost, nekaj časa sva poslušala prepevanje nun in si ogledovala poslikavo v temačnem prostoru. Pred vrati sva srečala francoski par, ki obiskuje ortodoksne cerkve in srbske enklave na Kosovu ter jim prinaša darove. Kakšne, ne vem. Omenjala sta neke sladkarije, morda nisem dobro razumela.

Čez dobro uro sva bila že v Prizrenu, ki je bil še precej prazen, kasneje pa se je kar trlo obiskovalcev. Predel ob reki je spremenjen v restavracije in kafiče, zelo živahno je. Staro mesto je naslonjeno na hrib, urejen pa je le predel ob reki, zgoraj pa so hiše v precej slabšem stanju. Med njimi sva zagledala velikansko vilo z zlatimi okraski, tudi ograja je bila videti kot iz zlata, da ostaneš odprtih ust, ko gledaš ta tujek. V mestu je več cerkva in mošej, kot kaže, živijo prebivalci v slogi. Mesto je simpatično, daje tak pozitiven vtis. Sedla sva h kosilu, naročila sem pide s kačkavaljem, nekakšno pico s sirom v obliki ladjice. Zelo dobro. Naročila sva tudi pekoče paprike, a bile so prav blage, nič pekoče.

Cesta od Prizrena proti mejnemu prehodu z Makedonijo poteka ob robu Šar planine, vse do prelaza se vrstijo hoteli in restavracije, povsod je bilo polno obiskovalcev, danes je nedelja. Ob cesti so imele družine piknike, večinoma kar pogrnjeno na travi. Na vrhu so spuščali papirnate zmaje, zdelo se je kot nekakšno tekmovanje.

Kmalu čez mejo v Makedoniji sva natočila bencin, črpalkar se je razveselil Slovencev, zamenjal nama je nekaj evrov (za 41€ je dal 2.500 denarjev).

Ker telefonski navigator v Skopju ni deloval, sva parkirala v centru in s pomočjo natakarice razvozlala, kako priti do hotela. Nasplošno lahko rečem, da srečujeva zelo prijazne ljudi. Če koga vprašava za pot in sam ne ve odgovora, poišče nekoga, ki lahko pomaga. Slovenci so tod dobro zapisani, velja za vse balkanske države, ki sva jih obiskala.

Skopje ima največ spomenikov oz. kipov, kot sem jih kadarkoli videla v kakšnem mestu. Spomeniki so velikanski, mesto daje vtis nekakšne prestolnice iz antičnih časov. Veliko je vodnjakov, voda šprica več metrov visoko in se preliva v več barvah. Vse je predimenzionirano in v nekakšnih kontrastih. Tod sem videla več zakritih žensk kot v vseh mestih doslej, hkrati pa so mladi tudi zelo sodobno oblečeni, ženske lepo oblečene in urejene. Težko si je ustvariti vtis v tako kratkem času, mogoče več povedo fotografije. Iz veličastnega in mogočnega mestnega središča sva šla prek kamnitega mostu v stari mestni predel, spremenjen v ulice s trgovinami in gostinskimi lokali. Danes je bilo večinoma vse zaprto, zato pa so bolj do izraza prišli zlizani kamni, ki se tako lepo svetijo, potem ko so jih desetletja in stoletja negovali koraki, na tisoče korakov.

Lačna nisva bila preveč, a nekaj makedonskega morava poskusiti, torej tavče na gravče, je predlagal natakar in na mizo prinesel prebranec. Nisem vedela, priznam, da mu tod rečejo tavče na gravče. Vino je bilo pretoplo, led v takem primeru ne pomaga. Torej sva se nekaj ovinkov naprej pustila spet zvabiti za mizo, a pod pogojem, če imajo pekoče paprike. Imeli so jih, pa še kako hude, da sva se oba razjokala in dodobra prečistila dihalne poti. Če ne bi bile dovolj hude, bi nama brez doplačila prinesla še novih, se je smejala prijazna natakarica. Spotoma sva izvedela, da je ob rojstvu otroka v navadi povojnica, ko je treba prinesti darila (mami kaj sladkega, očetu vino, otroku oblačilce), v zibko pa je treba obvezno dati nekaj kovancev, da bo otrok dovolj komunikativen.