Navadno voščilo za rojstni dan lahko zveni precej nedomiselno, a je zelo uporabno v vsaj dveh situacijah: ko naslovnika ne poznamo dovolj, da bi bili konkretnejši in kadar bi bilo netaktno razgaljati tihe želje.
Kaj pravzaprav pomeni najboljše? Je to odlično ali še kaj več? Če izvzamemo splošno priznane vrednote, kot so zdravje, dobri odnosi in stabilno materialno stanje, si pod to frazo vsak predstavlja kaj drugega. Nekaj podobnga je tudi v kulinariki.
Svetovno priznano in brez kančka dvoma najboljše na krožniku naj bi bilo, kar ponujajo v restavracijah, ki so jim Michelinovi sli pripeli zvezde: eno, dve ali celo tri. Te zvezdice so cilj, sanje in hkrati nočna mora skoraj vsakega vrhunskega kuharja.
Med “navadnimi” jedci bi bila razprava o najboljšem bolj razgibana. Če enemu najbolj paše nekaj v stoje za vogalom, bi drugi dal plačo ali dve za degustacijski meni priznanega kuharja.
Sama še nisem imela priložnosti, no, niti trudila se nisem preveč, da bi okusila jed, ki jo je ustvaril zvezdni chef. Morda zato niti ni primerno, da javno izražam svoje mnenje, ker mi za izhodišče služijo le opisi, pravzaprav prave slikovne reportaže, ki jih včasih prebiram na to temo. Kljub temu bom tvegala.
Gledam, berem in strmim ob osupljivemu opisu ambienta, postrežbe, dekoracije jedi, o okusu seveda ne morem soditi, a verjamem vznesenosti pisca, katerega brbončice so skoraj eksplodirale ob okušanju nečesa najboljšega v (njegovem) življenju. Namesto na navadnem krožniku jedi raje postrežejo v steklenem tulcu, na zaplati mahu, na kosu vulkanske kamnine ali čem podobnem. Če bi hrano primerjali z umetniško zvrstjo, bi rekli, da je videti kot mali, ljubki performans. Na sredini plošče je ličen krogec rožnate barve, mogoče ličnica divjega prašička, ob njem zelena vijuga, ki je v resnici omaka, omačica, ki so jo iz številnih eksotičnih sestavin precejali ure in ure, in kot višek stvaritve stoji večbarvni svedrič, ki je pravzaprav zelenjava. Vsaj bila je, preden so jo predelali v umetnino.
Pravijo, da je kuhanje podobno umetnosti, in če bi sodili le po občudovalcih, bo res nekaj na tem. Nekatere umetniške stvaritve se bolj ali manj globoko dotaknejo vsakogar, v bistvu so brezmejne in brezčasne. Ni jih na pretek. Drugi “umetniki” pa se mučijo po svoje, izumljajo nove tehnike, postopke, materiale, poskušajo vsaj šokirati, če že ne morejo navdušiti. In dostikrat jim tudi uspe. Gledalci, poslušalci, jedci, skratka uporabniki se odzivajo na različne načine.
Denimo, da avtor takšne posebne inštalacije ve, kaj in zakaj je nastalo, kar pač je. Potem je tu še peščica ljudi, ki ima tako izrazit umetniški (okuševalski) čut, da dojame vrhunsko vibracijo stvaritve. Za njimi caplja množica, številčnost je odvisna od avtorjeve slave in nekaterih drugih dejavnikov, in se navdušuje. Ki se dela, da razume. Na koncu so posamezniki, ki prostodušno priznajo, da ostajajo hladni, da pravzaprav ne vedo, v čem je štos.
Priznam, da name ne naredi prav nobenega vtisa, če jed vsebuje pozlačene čebulne rinke ali pa če se imenuje hladna senca.
Letos imamo srečo z vremenom, od obilja sonca in ravno prav vode naš vrt kar buhti. Zjutraj sem se sprehodila med divjim zelenjem na gredah, spulila nekaj sladkih korenčkov in sočno rumeno kolerabo, vse skupaj narezala na koščke, dodala malo balzamika in popekla. Potem sem odrezala glavico rdečega radiča, ga pokapljala z Dujčevim limonovim oljčnim oljem in dodala malce starega jabolčnega kisa, ki ga dobim pri Padovčevi Ani. V popoldanski sopari se bodo prilegle hladne kumare s česnom, sosed nam jih je dal polno vrečo prek ograje, ker letos nimamo posajenih. No, vse to je pa zame najboljše.
Vam povem svojo ne ravno skrito željo? Rada bi, da bi otroci, rojeni v tem tisočletju, znali razlikovati med najboljšim in “najboljšim”. Razlikovanje je namreč prvi korak do najboljšega.
(Odprta kuhinja, 23. 8. 2015)
Ni komentarjev:
Objavite komentar