Zate, z ljubeznijo

sivka, akvarel

Mame so odlične kuharice. No, skoraj brez izjeme, sem pa tja kakšne ne odlikuje ravno kuhanje, zato pa gotovo marsikaj drugega.  Ko mama napreduje v babico, postanejo njene kuharske veščine navadno še izrazitejše  Kar spomnite se jedi, ki jo imate posebej v čislih, morda v lepem spominu? Gotovo gre za nekaj takega, kar vam je znala najbolje skuhati vaša mama. Ali pa babica. Kot da bi šlo za neke vrste čarovnijo, ki čisto navadno hrano spremeni v vrhunsko. 
Ne dolgo nazaj sem na posebno željo poskušala pripraviti makaronovo meso na način njegove mame. Gre pa takole: skuhaš makaronovo meso, ki ga čez nekaj ur ali naslednji dan  v ponvi prepražiš, da makaroni skoraj razpadejo in se vse skupaj rjavkasto zapeče. Izgleda precej neugledno, a je menda ravno pravega videza in okusa. Seveda je vnaprej jasno, da tako dobro kot nekoč v nobenem primeru ne more biti.
Le kje se vse mame in babice tega sveta naučijo kuharskih čarovnij? Se nemara, preden prevzamejo svojo funkcijo, izobražujejo na skrivnem kuharskem tečaju? 
Prepričana sem, da vem, kje je “catch”. Gre za ljubezen. Pa ne do kuhanja, to je le tehnična veščina, ki se je skoraj vsak lahko priuči. 
Začne se že pred rojstvom. Bodoča mama z vso naklonjenostjo do bitja, ki ga razen v najintimnejših trenutkih razmišljanja še nikjer ni,  že začenja “kuhati”. Zdravo se prehranjuje, izogiba se poživilom, skrbi za dovolj folne kisline in podobno. Zgodba se nadaljuje vseh devet mesecev, ko je njeno prehranjevanje v celoti posvečeno prihajajočemu bitju. Nič alkohola, surovega mesa in jajc, nič zrelih sirov, zato pa veliko zelenjave, sadja in vsega dobrega. Potem, ko se težko pričakovana največja sreča rodi, postaja “kuhanje” vse bolj neposredno. Z dojenjem se vse dobro ali manj dobro z mame prenaša na potomca. Če napenja mamo, navadno črviči tudi otročka.
To dolgo uvajalno obdobje je prava šola kuhanja, ki diplomirano mamo nauči, kako z ljubeznijo pripraviti obrok malemu bitju. Malček zato prav rad popapca pire nedoločene barve, kot je videti prva hranilna kašica. 
Približno takega videza kot je hrana dojenčkov, za okus pa k sreči ne vem, je kosilo stanovalca v domu upokojencev, ki je obsojen na pasirano hrano. Ali pa bolnika. V grlu se pogosto zatika kljub temu, da je vse pretlačeno. Manjka namreč bistvena sestavina, to je naklonjenost, da ne rečem ljubezen kuharice. Do ljudi, do prav tega človeškega bitja, ne do kuhanja ali hrane.
Poskušam si predstavljati, kakšna energija se pretaka v domski ali bolnišnični kuhinji, medtem ko na krožnik nalagajo koščke mesa z grahovim pirejem za nekega janezanovaka v sedmem nadstropju. Ali bi pomagalo, če bi se iz kleti, kjer so navadno locirane kuhinje, večkrat povzpeli v višja nadstropja?

(Odprta kuhinja, 12. julija 2015)