04. september 2013

Prvi črvi





Jesen je takrat, ko se začne šola. Majčkeno žalost, ker se je končalo brezskrbno poletje, je nadomestilo  vznemirljivo pričakovanje novega, neznanega. Te dni so se od vsepovsod kotalili spomini na prvi šolski dan pred desetimi, dvajsetimi, petdesetimi (in več) leti. Mojih ni prav dosti, vem pa, da sem se šole neizmerno veselila, čeprav se mi je učiteljica zdela velikanka, oblečena v črno je zgledala zelo stroga, kdaj pa kdaj je koga pobožala po glavi. Zelo smo jo spoštovali, malo smo se je tudi bali. Že prvi dan smo se naučili postaviti v kolono po dva in dva ter biti čisto tiho. Tako je nastala lužica pod sošolkinimi nogami, ko smo mirno stali pred izhodnimi vrati. Učenje za življenje je začelo dobivati nove dimenzije.

Zdaj je marsikaj drugače, a bistveno ne. Če otroci do šole stopajo po zložnih stopničkah, morajo ob vstopu v šolo kar visoko dvigniti nogo. Čvrsta opora ni odveč. Tone Pavček, pesnik, je to nalogo naložil enemu od svojih angelov, jesenskemu:

...
A najlepše, kar dela angel jeseni,
je, da prve črve v vnemi in tremi
v šolo pospremi.
Med njimi sredi razreda
stoji in usmiljeno gleda,
če koga preveč, težke in mrke,
mučijo črke.
K temu prisede, ga k delu poziva:
Skupaj se, bratec, vse naučiva!

Letos smo prvič pospremili v šolo našo Katarino. Zelo se je veselila, malo pa jo je tudi stiskalo pri srčku, se mi zdi, čeprav tega ni hotela pokazati. Prvi dan je imela kar šest spremljevalcev, angelov, ki smo ji stali ob strani, če bi jo kaj zvilo. Seveda je ni, odlično se je držala, najprej je bila malo resna, potem pa vesela in razigrana kot vedno. Na šoli so prvošolčkom pripravili prijazen sprejem, tudi Pika Nogavička jim je pomagala premagati tremo in strah. Kdo ve, kaj bo Katarini ostalo v spominu na ta veliki dan.







Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...