Kaprije, s čolnom

Ob desetih dopoldan so bile še vse jadrnice, ki so včeraj množično priplule na Kaprije, tesno druga ob drugi nanizane ob obeh pomolih in tudi boje so bile še vse zasedene. Zato se tudi nama ni preveč mudilo na načrtovani izlet s čolnom. Apartmaji Mediteraneo, kjer sva nastanjena, ponujajo možnost najema čolna za 10€/dan, kar sva z veseljem izkoristila.

Motor je vžgal od prve, morje je bilo mirno, nebo brez oblačka. Idealno za izlet po morju. Prečila sva zaliv in se okrog Smokvice zapeljala do obale sosednjega, nenaseljena otoka Kakan. V zalivu Tratica, kjer se vsak večer vidijo lučke zasidranih jadrnic, je konoba in pomol. Na drugo stran okrog polotoka Ostrica pa se morje obarva v svetlo turkizno barvo zaradi školjk na morskem dnu. Morje je kristalno čisto, tudi v globini se vidi vse do dna. Ne moreš si kaj, da bi ne šel plavat. Čoln sva zasidrala na obali malega otočka Borovnjak, kjer sva našla plažico za dve osebi. Plavanje. Ribolov. Plavanje. Risanje. Plavanje. Končni rezultat: nič ujetih rib in en majhen akvarelček.

Čez kanal sva se odpeljala nazaj do obale Kaprij in se še enkrat zasidrala, tokrat v zalivu Remetic. Mislila sem, da se bo zgodba ponovila, a nama je načrte prekrižal veter, ki je začel pihati od zahoda. Nebo je bilo še vedno brez oblačka, morje pa se je najprej obarvalo kobaltno modro, nakar se je začelo še peniti po vedno višjih grebenastih valovih. Kapitan F je preudarno odločil, da je skrajni čas za povratek. Tokrat nisem trmoglavila in tako sva se še brez večjih težav, če ne štejem guganja in špricanja valov, vrnila v naše majhno pristanišče. 

S terase sva potem opazovala dolge valove, ki so se valili noter v zaliv, družbo pa nama je delala vanda. F si je privoščil a-vando, meni je prijala be-vanda, poznava še ce-vando. Razlikujejo se po količini vode, dodane belemu vinu. Ta zadnja, ce-vanda, jo ima največ, vina pa samo še za vzorec, a zato tudi najbolj odžeja. Popoldan je še precej pihalo, proti večeru pa skoraj čisto ponehalo, zato sva šla šele v mraku na en dolg sprehod. Če ne hodiš ob obali gor in dol, je vsak sprehod v klanec, kar lepo ogreje in poživi. Po glavni ulici sva šla na drugo stran otoka, kjer je prav idilično, če ne gledaš velikanske konobe Antonio, ki kot nekakšen tujek štrli skoraj iz morja. No, nocoj v temi se nisva zmenila zanjo, pač pa sva se čez hrib vrnila na našo stran, še malo posedela na klopci v pristanišču in za konec poklepetala z našim simpatičnim gostiteljem Kristijanom. 

Smer otok Kakan

Zalivček na Borovnjaku

Zaliv Remetic na otoku Kaprije

Tramontana

Pristanek ob domačem pomolu