lep dan: Kaprije, pohodništvo

Kaprije niso raven otok, pač pa lepo valovit. Poleg najvišjega vrha Velika glavica s 129 metri, je še nekaj stotakov: Uljenik, Prvi vrh, Smrekova in Jedinjača ter še nekaj malo nižjih. Kaj pa je to, sto metrov, bi lahko marsikdo rekel. Nič. Razen, če zaideš in se prebijaš skozi trnovo neoznačeno pot.

Današnji dan sva namenila raziskovanju otoških poti. A šele po jutranji kavi pri Loli, lokalu v pristanišču. Potem pa sva, ne vem zakaj, začela iskati bližnjico, ki naj bi od morja med hišami vodila do poti po grebenu. Pot sva našla, a sva se skoraj pred ciljem morala obrniti, ker je nekdo postavil ograjo in označil privatno zemljišče. Nič zato, gremo od začetka. Iz pristanišča po glavni ulici v hrib in na pravokotnem ovinku levo na stezo. Čez sto metrov je križišče poti, odločiva se za levo. Narobe! Po njej se pride med hišami spet do morja. Vrneva se in v križišču izbereva desno stezo, ki vodi v hrib. Od tu naprej je pot fantastična, pogledi dih jemajoči, danes je bilo morje po burji divje modro. Steza gre po grebenu malo pod vrhom Prvega vrha in se malo pod vrhom Smrekove konča. Tu bi se bilo pametno obrniti. A ker je na zemljevidu narisana nekakšna prečnica do poti na drugi strani Prvega vrha, sva jo poskusila najti. Najina ekipa je sestavljena iz dveh značajev: preudarnega in bolj zaletavega. Danes je zmagal ta drugi, rinež (grše pa o sebi ne bom govorila). In tako sva pririnila na drugo stran, a za ceno opraskanih nog, ker sva šla v kratkih hlačah. Vmes sem nekajkrat čisto na kratko pomislila, da je treba biti skrajno previden, ker je bilo možnosti za poškodbo, denimo zvin, na pretek. Na kače nisem pomislila, dokler ni F našel dober meter dolg kačji lev. Glasnih pritožb zaradi slabe odločitve ni bilo. Za prečenje sva porabila krepko uro, čeprav je šlo samo za nekaj sto metrov razdalje. Orientacija so nama bili električni drogovi, ki so vrisani tudi na zemljevidu. Steze do zaliva Jedinjača nisva našla, zato sva se vrnila po poti v vas. S te strani razgledi niso tako fantastični, ker je steza bolj zaraščena, pogled zakrivajo tudi suhozidi. Teh je na otoku zelo veliko, dosti tudi lepo vzdrževanih. V vas sva se vrnila malo nad ovinkom, kjer sva dopoldne začela, pravzaprav je vmes samo ena okrasta hiša.

Za to pot priporočam superge z dobrimi podplati in dolge hlače. Nima smisla delati krožne poti, pač pa prehoditi vsako posebej in se po isti poti vrniti. Bilo bi super, če bi poti označili, vsaj na ključnih mestih, denimo na začetku, v križiščih in ob spremembi smeri. Pa na steklenico vode za sabo ne pozabite, nama je zelo prav prišla.

Ko sva se vračala skozi vas, sva zagledala gospo, s katero smo se včeraj srečali na pokopališču. Prodala nama je steklenico oljčnega olja. Potem sva pa še našo gospo Kato vrgla iz popoldanskega dremeža, da nama je prodala še steklenico vina.

Kako se je ob vrnitvi prileglo plavanje, po marendi pa zabušavanje na terasi. No, pa mičkeno risanja.