09. september 2013

Borovničeva pot

Danes se na nas zlivajo škafi vode, zato se vsevpek govori o koncu poletja. Se ne strinjam. Tudi zato, ker pripovedujem o svojem letošnjem dopustu na morju v prihodnjem in ne v preteklem času.
Včeraj pa je bil še vroč poletni dan, kot nalašč za pohod po borovničevi poti. Zdaj seveda ni več borovnic, a pot zato ni nič manj prijetna. Parkirala sva kot navadno pri Lazarju, kjer se 14 km dolga pot začne, po treh urah hoje pa konča na Jančah pri planinskem domu. Potem pa se je treba še vrniti po isti poti, torej gre za kar lep pohodni zalogaj.
Po eni uri hoje po samotni gozdni cesti, ki se mi zdi najlepši del poti, prideva do kmetije Pr Tomažet, kjer naju je gospodar Brane zapeljal s prave poti, da navsezadnje Janč včeraj nisva videla, pač pa se po dobrih štirih urah tri kilometre pred ciljem na kmetiji Balent obrnila. Kako naju je zapeljal? Tako, da je, medtem ko smo sedeli pred njihovo nekdanjo sušilnico sadja, v kateri je ravno kuhal hruškovo žganje, začel govoriti o "ta črnih", jurčkih seveda, ki menda množično poganjajo kar ob poti. Seveda mu nisva verjela. Vseeno pa sva med hojo intenzivno buljila v hosto in že sto metrov naprej zagledala prvega črnega velikana. Malo so ga že obiskali polži, a je bil je povsem čvrst. Kar pustila sva ga, saj bi se v nahrbtniku čisto speštal, zato pa naju je nepreklicno speljal s poti dol v grapo in na drugi strani spet gor in tako naprej gor in dol, da sva čez čas komaj spet pririnila na markirano pot. Mimo kmetije Pr Jakopič in še malo naprej sva spet odvila v hosto, naletela na nekaj zaprtih marel in še enega jurčka. Pa še na nabiralko cvetov navadne zlate rozge, ki jih je smukala v veliko platneno vrečo. Doma jih posuši in kuha čaj, ki menda pomaga pri težavah z mehurjem, je povedala. Pa še toliko drugega v desetih minutah, kot bi marsikdo niti v enem tednu ne.
Do kmetije Pri Balent, kjer navadno kupujemo jabolka in jabolčni sok, sva prisopihala namesto po dveh po štirih urah. Malo smo posedeli, še dva mimoidoča sta prisedla. Ko smo si povedali nekaj "ta pametnih" seveda generacijsko pogojenih, je bil čas za vrnitev. Nazaj grede sva imela večjo gobarsko srečo, ne da bi se kaj dosti oddaljevala s poti. Tudi dopoldanski velikan naju je počakal in tokrat se mu nisva odrekla. S polno vrečo jurčkov sva zadovoljna korakala proti domu, spotoma sva se malo zaklepetala še Pr Jakopič, kjer je gospodar ravno slavil rojstni dan in tako sva šele pozno popoldne, primerno utrujena, spet sedla v avto. Doma pa čez tričetrt ure k slastni gobovi juhi, ki zjutraj niti slučajno ni bila v dnevnem načrtu. Kako rada imam takšna presenečenja!
Sušilnica sadja Pr Tomažet
Bi ju utrgali, a ne?
Vzhodni del Ljubljanske kotline


Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

3 komentarji:

  1. Kaj pa marele? Sta jih vzela s seboj, ali pustila sredi gozda?

    OdgovoriIzbriši
  2. Pustila tam, sredi poti so rasle, še popolnoma zaprte. Nazaj grede jih pa ni bilo več. Verjetno so se odprle in odletele.

    OdgovoriIzbriši
  3. Mhm, verjetno nekomu v ponev...

    OdgovoriIzbriši

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...